Pomladna planina

Jutra so najlepša, še posebej v hribih. Že navsezgodaj, ob svitanju, sem pripešačil na Malo planino. Ura je kazala 5:30, ko sem se s hribčka nad Domžalskim domom razgledoval, kam bi postavil fotoaparat, da bi ob sončnem vzhodu naenkrat ujel modrovijolične žafrane v ognjeni svetlobi z ozadjem iz pastirskih stanov in žarečih vrhov zasneženih gora. Seveda mi ni uspelo. Mi je pa po fotografiranju uspelo pojesti dober sendvič, prebrati odlomek knjige in za slabo šolsko urico zadremati v toplem objemu jutranjega sonca. Sprehodil sem se do Zelenega roba, kjer je osebje ležerno čakalo na prvega gosta - name. Do tedaj sem srečal le dva sprehajalca, po popitem mrzlem pivu (ob devetih je bilo že pošteno vroče) pa so na planino začele vdirati množice. Navzdol sem se prebijal mimo karavan turistov, ki jim kar ni in ni bilo videti konca. Parkirišče je bilo polno zasedeno, prav tako so avtomobili mirovali ob robu ceste še nekaj kilometov navzdol. Ob uri, ki je navadno rezervirana za nedeljsko kosilo, so se tisti bolj zaspani še vedno vozili po prašni makadamski cesti navzgor proti enemu izmed izhodišč za vzpon na Veliko planino. Vem, da gre gor vsak zase, bodisi sam, z družino ali s psom, z namenom sprostitve, uživanja ali rekreacije, a so se mi pohodniki zdeli kot kakšna ogromna gruča Azijcev, ki vedno in povsod hodijo v skupini, vsi v isto smer. Zato sem še posebej vesel, da sem najlepše jutranje ure preživel v miru in tišini, zgolj v družbi trave, cvetja, lesa in sonca.