Velika planina

Obožujem vonj po lesu. Po tistem sveže podrtem deblu, pripravljenem za razrez v drva. Uživam, ko mi nosnice napolni šibek vonj njegovega toplega dima, medtem ko se zunaj sprehajam po mrzli zemlji. Jesen je, trava je osivela, črede so že zdavnaj zapustile pašnike. Ljudje pa še vedno vztrajajo v okroglih hiškah ali - tako kot jaz - raziskujejo lepoto Velike in okoliških planin. Nekaj pristnega je tu. Nekaj prvinskega. Spoj narave, ljudi, živali in arhitekture. Počutim se, kot da bi hodil po domači vasi. Kot bi bil tu doma že tisočletja.

Jesen je zame morda najlepši letni čas. Najbolj barvit, čeprav le za nekaj kratkih tednov. Ko pa enkrat narava osivi, nastopi melanholija. Gledam okrog sebe in vidim, kako narava upeha. A tam med skalami je en čisto majhen rumen macesen. Spomni me na to, da bo na pomlad spet pokukal iz snežne odeje. Večji in močnejši. In ravno zato je jesen tako zanimiva: narava doseže vrhunec in takoj zatem skoraj popoln propad. Stvarnik da in Stvarnik vzame. Zavem se cikličnosti življenja. Ni rojstva brez bolečine, ni rasti brez gnojenja. 

Danes, ko se spominjamo svojih rajnih, naj nam bo to v oporo. Poleg tega, da se veselijo v nebesih, je bil vsak od njih pomemben člen v tej neskončni verigi, ki na zemljo priklepa Čudež Življenja.

Kapela Marije Snežne na Veliki planini (ali Velikem stanu) je bila na podlagi Plečnikove skice zgrajena leta 1938, a požgana že ob koncu druge svetovne vojne ter obnovljena šele 43 let pozneje. 

Kapela Marije Snežne.

Poslednji sončevi žarki so obliznili planino ...

Veliki stan.

Kamnik v objemu noči.

Pogled na Veliko planino kakih dvajset minut pred sončnim vzhodom. Komaj sem čakal, da me velika rumena krogla malo pogreje, jutranje temperature so namreč zdaj že pod ničlo. V ozadju se čisto na levi dviguje Grintovec, masiv na sredini je Planjava, desno od nje pa Ojstrica.

Prvih nekaj minut je v slavo škrlatnim odtenkom.

Pozabil sem dodati kamenček na možiclja!

Mali stan.

Nekatere pastirske hiše se obnavljajo, druge propadajo.

Mala planina, levo zgoraj Črnuški dom.

Mali stan, desno zadaj Gojiška planina.

Na Gojiški planini sem končno videl nekaj zlatih macesnov.

Detajl. Očitno. 😀

Nekatere hiške so res lepo urejene. Gojiški stan.

Na žalost ni nič ven priteklo. 😞

Popravilo strehe. Veliki stan.

Aha, zato prej ni bilo vode!

Nekateri se pripravljajo na hladnejše mesece.

Značilne hiške Velike planine.

Tudi smerokazi so edinstveni.

Počitniška naselja na severozahodnem pobočju planine.

Okrepčevalnica Zeleni rob. Čeprav so dnevi vse hladnejši, se v tako lepem vremenu po planinah sprehaja precej ljudi, predvsem mladih družin.

Značilna pastirska oprava.

Nekateri uživajo na drugačne načine.

Tisti mali zlati macesen ...

Pridite še vi, vrata so odprta 😜