Vse je naredil z modrostjo

Človek naj stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo. (sv. Ignacij Lojolski)

Anja mi je letos za rojstni dan poklonila eno prav posebno darilo: bon za duhovni odmik s fotoaparatom, ki ga je vodil jezuit p. John R. Siberski. Da, prav ste prebrali, takšne duhovne vaje res obstajajo. Gre za način učenja branja božjega govora v različnih okoliščinah s pomočjo medija fotografije, za vstopanje v stik z Bogom preko foto kontemplacije ter za obnovitev stika s samim seboj preko interpretacije slik. Kot osnovo za Lectio divina smo skozi celotni vikend prebirali Psalm 104 (Hvalospev Stvarniku) in nato s pomočjo Besede skušali v objektiv ujeti življenje, ki nas je obdajalo.

Kako veliko je tvojih del, o Gospod!

Vsa si naredil z modrostjo,

zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij. (Ps 104,24)

Bistvo našega dela ni ležalo v delanju vrhunskih fotografij, ampak v razmisleku, kako lahko fotografijo povežemo z molitvijo ter da se vprašamo, kako nam fotografija pomaga živeti življenje bolje - ali pa je fotoaparat morda samo ovira pri uresničitvi naših ostalih ciljev, samo še ena stvar, s katero se lahko zamotimo, da nam ni potrebno delati nadležnejših in pomembnejših opravil?

A večina časa je vseeno bila namenjena terenskemu delu. Tako sem najprej šel tja, kjer sem pričakoval največ dogajanja, saj najraje dokumentiram ljudi in njihovo početje. Iz ure v uro sem se bolje zavedal, kako vesel sem, da živim - predvsem pa to, da živim v deželi, ki je med najbolj varnimi na svetu, v deželi, ki je najboljša za odraščajočega človeka, v deželi, katere kulturna dediščina mi je prav zares pri srcu in ki poleg tega premore še toliko naravnih lepot. Veselil sem se vsake narejene fotografije: tistih v ljubljanski stolnici, ko so ljudje prižigali svečke (in me pri tem sploh niso opazili, ko sem samo kak meter in pol stran pritiskal na sprožilec); tistih na Pogačarjevem trgu, ki so ga zasedli Prekmurci, ko so tekmovali v kuhanju bograča, plesali in igrali na citre in gosli; tiste od dečka s kolesarko čelado, ki se je med vsem tem vrvežem neizmerno dolgočasil; tiste od rumenih rož, ki so po zaprtju tržnice samevale kot kup smeti na tlakovcih; tistih od zabavnega Francoza, ki je na Tromostovju delal eksperimente z vodo; ter vseh tistih iz pravoslavne cerkve, ki jih nisem naredil, saj nisem hotel preveč motiti liturgije.

Skratka, fotografije tega vikenda so predvsem v duhu hvaležnosti za naše čudovito stvarstvo, predvsem za naš - slovenski - košček sveta.

Vsem vam, ki vas tudi zanima takšen duhovni odmik, pa sporočam veselo novico, da ga jezuiti organizirajo vsako leto in da ste lepo vabljeni, da se ga naslednjič tudi sami udeležite :)