Indija, peti del: VARANASI ali kako za rupijo prodajo še zadnjo svetost

Nekateri mu pravijo Benares, drugi Varanasi, spet drugi Kashi ali Avimukta. Mesto, ki velja za najsvetejši kraj hinduizma, naju ni pustilo ravnodušna.

Ker nisva pravočasno rezervirala vlaka, sva iz Agre morala najprej v Delhi, potem pa z letalom v Varanasi. Tu sva se spoznala s tremi Italijani, zaposlenimi v neki indijski tovarni izdelovanja Kinder jajčkov. Skupaj smo najeli taksi in se odpeljali v mesto. Šef taksistov je seveda zavohal denar (končno nekaj belcev v zunajsezonskem času), tako da se je še on stisnil v avto. Ob prihodu v center naju je peš pospremil še do najinega hostla, češ da točno ve, kje je. Na srečo sva v Lonely Planetu prebrala opozorilo, da so imena prenočišč zavajajoče podobna in da te lahko takšni pomagači vodijo drugam, kot si želiš. Ni kaj, znajo poskrbeti zase - najprej preplačaš taksi, nato daš napitnino za vodenje, prideš v dražji hotel, nazadnje pa hotelirji dajo delež tvojega denarja vodiču, ki ti je tako prijazno pomagal najti streho nad glavo. Toda že ob napisu "Shanti Palace" nad vhodnimi vrati sva posumila, da gre za nateg. Ko sem rekel receptorju, naj preveri, če je prejel najino rezervacijo preko spletne strani booking.com, je seveda ni našel. Vodiču sva velela, naj nama pokaže pot do pravega hostla. Nejevoljno naju je pospremil, pri tem pa cel čas nergal in naju spraševal, če se ne bi raje premislila in ostala tam, kamor naju je sprva privedel. 

Čez kakih petnajst minut smo prispeli na pravi cilj, Shanti Guest House. Najprej sva se malo ohladila pod klimatsko napravo, potem pa sva začela z raziskovanjem mesta.

*Opomba: nekaj fotografij, predvsem portretov, iz Varanasija sem objavil tudi že v junijskem prispevku z analognimi fotografijami (fotke št. 23-36).

Skozi mesto teče sveta reka Ganges, v kateri svoj poslednji počitek najde prenekateri vernik. Na več lokacijah ob nabrežju reke poteka kremacija trupel. Najbolj znan in nama najbližje je bil Manikarnika Ghat. Tukaj pogrebni ognji nikdar ne ugasnejo.

Kdor umre ali je sežgan v svetem mestu, je odrešen cikla reinkarnacije, zato se semkaj stekajo trume ljudi ... no, trupel. Večino le-teh se kremira, obstaja pa tudi nekaj izjem. V primeru, da je bil človek že tekom življenja čist (sveti možje, nosečnice oz. njihovi nerojeni otroci ...), ga ni potrebno dodatno prečistiti z ognjem. Takšnega človeka samo povijejo, obesijo nanj kamen in ga potopijo na dno reke.

Seveda se tu pa tam kakšna vrv strga in trupla priplavajo na površje, kjer jih raztrgajo psi in druge živali.

Večni Šivin ogenj, ki naj bi neprenehoma tlel že več tisoč let.

O vsem tem dogajanju tukaj nama je povedal neki mož, ki sicer ni zahteval plačila zase, si je pa želel, da bi darovala nekaj za tiste, ki si takšnega pogreba ne morejo plačati. Dal sem nekaj denarja v imenu obeh, a je mož že začel razlagati, da dar ni šel tudi preko Anjinih rok in da ji zato slaba karma ne uide. Če bi dodala še nekaj evrov iz svojega žepa, bi pa seveda bilo vse v redu, good carma and all.

Dajmo čim več izmozgat od bogatih in naivnih belcev ...

Les, ki se uporablja za grmade, ni ravno poceni, zato si pogreb v svetem mestu lahko privoščijo samo tisti z malo debelejšimi mošnjički.

Kremacije se načeloma ne sme fotografirati. 

Razen, če si prilastiš to pravico z rupijami.

$eveda, kaj pa drugega. Toliko o svetosti tega obreda.

Truplo pred sežigom najprej potopijo v Ganges.

Po pogrebu se morajo v reki okopati in očistiti še vsi sorodniki umrlega.

Kashi je znan tudi po tem, da je na vsakem vogalu majhno svetišče ali tempelj.

Na Dashashwamedh Gath vsak večer poteka obred češčenja ognja oz. Ganga Aarti ali Agni Pooja.

Obiskovalcev res ne manjka, gledajo tako z nabrežja kot z ladij.

Najin hostel je ponujal zastonj polurni izlet z ladjico ob sončnem vzhodu in zahodu. Seveda sva ga dvakrat izkoristila :)

Tale dva možakarja sta si popravila brke in se z veseljem nastavila objektivu, medtem ko so sveti možje ali pričakovali ali pa zahtevali denar v zameno za portretiranje njihovih svetih obrazov.

Ker nikoli prej še nisem bila na nobenem tečaju joge, slišala pa sem za ogromno pozitivnih učinkov na človekovo telo, sem se odločila, da poskusim tudi sama doživeti en košček te 5000 let stare »vadbe«, ki je lahko tudi meditacija, če se spoznaš na rituale in mantre, zapisane v Vedah. Ob pravilnem izvajanju gibov (in tudi primerni prehrani!) si bojda lahko človek obeta boljše počutje, pomlajeno telo, lahko pa tudi kakšno leto življenja več! Iz same radovednosti sem pač morala poskusiti. In ker sva bila v Indiji, zibelki joge, izven sezone, se je lahko učitelj celotno uro posvečal le meni. Žiga namreč ni želel sodelovati, ker »je prevelik hlod« za kaj takega 😁. 

Ekspresno mi je predstavil dihalne tehnike (pranayama) in nekaj začetniških pozicij (asane). Ko je ugotovil, da moja upogljivost niti ni tako na psu, se je lotil še elementov ashtanga joge … in takrat sem začela švicat. Ornk švicat! Poze so bile naporne že same po sebi in nisem bila več sposobna usklajevati dihanja. Tako sem ves čas mislila samo na zrak. Vdihni - zadrži - zadrži - zadrži še malo, no - pihni ven - ... In tako nisem bila več sproščena, kar se je poznalo na mojem obrazu, ki se je kar pačil od bolečine in vročine, kar pa seveda ni bilo prav, saj ni bilo ne duha ne sluha o milem izrazu, ki ga imajo profesionalci. Sonce je žgalo, moji lasje so se kopali v znoju, ki je tekel z mene ...

Zares pasje je bilo šele naslednje jutro. Zbudila sem se vsa polomljena in sem čutila vse tiste mišice, ki so že nekaj let osamljeno ždele pod maščevjem. Tisti dan mi je bilo morda malo žal (peš v 6. nadstropje? Dol in gor?!). Ampak ne toliko, da ne bi poleti v Cerknici ob jezeru skupaj z Jablano spet poskusila. Ne boste verjeli, tudi Žiga je sodeloval. Vsekakor pri malo bolj upokojenski različici.

V mestu je res ogromno templjev. Eden bolj znamenitih je tale rdeči Durga Mandir, poznan tudi kot Monkey Temple. Tukaj sva imela še eno zanimivo izkušnjo z vsiljivimi ljudmi. V Indiji res ne smeš zaupati ljudem, ki ti hočejo na vsak način "pomagati".

Dobrih deset kilometrov izven centra je Sarnath, ki se ima sicer za samostojno mesto, a se drži Vranasija in med njima ni jasne meje. Tu je še cel kup ne-hindujskih templjev. Uspelo nama je priti v japonskega in kitajskega, ostali pa so bili v tistem času zaprti 😞

Medtem ko končujem tale zapis, pa pijem Darjeeling, ki sem ga kupil pri tem stricu, in vas vabim na obisk najine zadnje indijske postaje, Kolkate. Se vidimo naslednji teden 😊