Indija, prvi del: DELHI in njegova duhovna razsežnost

Tristo evrov za povratno karto? Greva! 

In sva šla.

 V daljno deželo, neštetokrat orisano v zgodbah popotnikov in piscev, fotografov in gastronomov. Pa tudi tistih, ki želijo napojiti svojo dušo v enem izmed mnogoterih ašramov. Hitro sva ugotovila, zakaj sva let dobila za študentsko ceno: komaj znosna vročina, smrad, prah, komaj kje kakšen turist. Občasno sva celo obžalovala, da sva se podala v Indijo v tem letnem času, vendar vseeno misliva, da je bilo vredno vsake potne kapljice.

Po zapletih z vizo na dunajskem letališču in nočnem preletu Bližnjega vzhoda sva pristala v glavnem mestu, kjer se nama je že trenutek po izstopu z letališča prilepil en model, ki naju je na vsak način hotel voditi po mestu. Zastonj, je rekel. Seveda. Nisva se ga pravočasno otresla in sledil nama je na metro. Anja pravi, da sem s takimi preveč potrpežljiv.

Meni pa je strašno najedal. Slučajno je bil namenjen točno tja, kamor sva želela tudi midva. Preplavile so me nejevoljne misli - ali bom zdržala do konca indijskega oddiha?

Še sreča, da je odločnejša od mene in ga je odgnala. Sprva sva naivno hotela celoten center prepešačiti, a pri 47°C in velikih razdaljah (am ... na zemljevidu je mesto videti dooosti manjše) to ni bila najboljša ideja. Usedla sva se v tuk tuk in totalno uživala. In telo nama je bilo hvaležno.

Amen.

Oči pa sva cel čas imela na pecljih ter prst na sprožilcu. Sprva je bilo zanimivo prav vse -  vsak kotiček tega indijskega stvarstva.

(O incestnem mitu stvarjenja pa kdaj drugič.) 

Seveda sva preizkusila vse vrste javnega prometa. Hipermoderen električni tuk tuk (ki te, če se baterija sprazni, prav z lahkoto pusti na cedilu ... v neki zakotni ulici), bencinska rikša oz. auto ter dva na človeški pogon - bicikl rikša in tradicionalna peš rikša.

Ko je vroče, je prevroče.

Nevoščljivost, sram in prevzetnost :)

Običajen delovni dan.

(Ko je vroče, je prevroče.)

Oh, smeti. Povsod, samo v kantah ne. No, košev za smeti na ulici večinoma sploh ne najdeš. Morda ljudje tudi zaradi tega ne vedo, za kaj se jih uporablja. Skratka, bizaren pogled na enega izmed osrednjih parkov v Delhiju.

Rupija na rupijo, čapati. Al neki.

Dober izkoristek javnih površin. Še midva bi se pridružila, ako bi bila prepričana v bakterijsko neoporečnost vode :)

V tem času je belec prava turistična atrakcija. Naredila sva več selfijev kot kadarkoli poprej!

Odprtih rok sta naju medse sprejela tudi Katja in Yash. Povabila sta naju na chai in večerjo. Dobila sva mnogo napotkov, tudi takšnih kulinarične narave, ki sva jih izkoriščala vse do usodne driske (več o tem v enem izmed prihodnjih blogov). Poleg tega nama je Yash rezerviral nočitev, sicer pa sva si hostle rihtala kar sproti preko booking.com. 

Katja in Yash, hvala za vse! :)

Naslednje jutro sva zarana vstala, saj sva hotela prisostvovati obredu v ISKCON templju. Na poti sva srečala tole deklico, ki je šla po vodo.

ISKCON je mednarodna skupnost za zavest Krišne. Tu sva doživela prvi stik z eno izmed religij v Indiji. Sprejeli sta naju dve Rusinji in nama ob opazovanju razložili, kaj se dogaja. Krišni so darovali cvetje, venček okoli vratu pa je dobil tudi Žiga. Jutranje slavljenje je bilo vsekakor zelo dinamično ter obogateno z vdanim petjem in plesom.

  

Vsi moški so golobučni, kajti glava brez las predstavlja čistost in tako bližino bogu. Zgolj zadaj imajo repek (sikha), da jih lažje ločimo od budističnih menihov.

 Oranžne obleke lahko nosijo najbolj vdani moški; novinci in poročeni so oblečeni v belo. V mošnjičkih okrog vratu pa nosijo rožni venec, da ga imajo vedno pri sebi in da ostane čist.

Ženske so oblečene v tipično pisan sari, vdove in samske (ki so se odpovedale moškim) pa so v belem.

Tempelj mora biti čist! Pred vstopom pa se mora tudi vsakdo sezuti čevlje in umiti noge.

V ozadju se bohoti Lotusov tempelj. Tu sva se seznanila z drugim verstvom: Baha'i je monoteistična religija, ki poudarja duhovno enotnost celega človeštva in to, da obstaja en bog, ki je vir vsega stvarstva.

Pred templjem, ki se odpre ob 9h zjutraj, je vedno dolga vrsta. 

V tempelj ni dovoljeno iti s prtljago. Varnostniki naju niso spustili dlje kot do vhoda in tako sva nahrbtnike (najprej skeptično) zaupala nekemu paru iz Mumbaja, ki je imel enako težavo (in seveda sva tudi midva popazila na njune stvari).

Notranjost templja, v katerem ni dovoljeno fotografirati, je povsem minimalistična. V njem lahko slavijo verniki vseh ver in berejo svoja sveta besedila, ni pa možno imeti maš in obredov.

Tu je vhod v Nizamuddin Dargah, mavzolej enega najbolj znanih sufijev (muslimanskih mistikov). Tako kot ponavadi se je potrebno sezuti. Zaradi bojazni, da naju čevlji ob povratku ne bi več čakali (tu je bila precejšnja gneča), sva vstopila vsak posebej. Notri je labirint ozkih ulic, kjer se kar tare beračev. Ob straneh so majhne sobice, kjer prebirajo Koran, molijo in izvajajo razne obrede. Tu sva se srečala s tretjim verstvom, islamom.

Bilo je temno in zatohlo in vsi so me debelo gledali, češ ti si belka, daj mi par rupij, tebi se že ne bo poznalo. Daš par rupij tu in par tam, a bridka resnica je, da žal ne moreš pomagati vsem. Prišla sem do ene izmed sobic, v kateri so še nekaj minut poprej brali iz Korana, sedaj pa je bilo vse tiho in vsi so sedeli okrog majhnega dekliča, na katerega je eden izmed dolgobradcev prislonil kar konkreten nož. Postalo me je strah in nisem vedela, kaj naj naredim. Z nožem je začel drseti po njenih rokah. Mater, kje je zdaj Žiga! Začel je žebrati v meni nerazumljivem jeziku. Noge me niso hotele ubogati in kar stala sem tam. Na čelu mi je pisalo, da me skrbi in paničarim, in mož z dolgo črno brado je zamomljal, da gre za nekakšen obred iniciaije. Dovolj. Prerinila sem se mimo ducat radovednežev, ki so tako kot jaz stali pri vratih in z ultra hitro hojo spokala nazaj na plano, nazaj v razbeljen dan.

Na koncu labirinta prideš na nekakšen trg, kjer je mavzolej in zopet ogromno takšnih, ki prosijo za pomoč. 

Poglabljanje vere.

Naključni pozer :)

Tudi moški uporabljajo senčnik.

Nekateri si dom najdejo kar na ulici in ni jih malo. Šele takrat se začneš Bogu zahvaljevati za streho nad glavo.

Najino duhovno raziskovanje naju je pripeljalo do Zlatega templja (Gurudwara Bangla Sahib), kjer sva srečala bradate možakarje s turbani. Sikhizem je monoteistična religija, ki med drugim zavrača indijski sistem kast, saj poudarja enakopravnost vsega človeštva. Za razliko od harekrišnavcev morajo sikhi biti neostriženi in si pokriti glavo, kar sva storila tudi midva.

Odtod ime templja :)

Hey bro!

  

V Delhiju sva prespala samo eno noč in čas je bil, da sva šla na najin prvi indijski vlak. Na železnici je bil takšen direndaj, da nisva mogla nikamor sesti in sva vseskozi morala paziti na prtljago. 

Indijske železnice (irctc.co.in) imajo 6 različnih razredov vlakov - od takšnih, kjer ti zmanjka zraka za dihanje, do tistih s klimo in možnostjo zaprtja vrat kabine. Midva sva večinoma vzela najdražje, saj sva se le tako počutila varno med nočnimi vožnjami.

Red in disciplina sta tu pakistanska vas. Domačini se brezbrižno zadržujejo na tirnicah, midva pa sva brez problema odprla vrata vagona in med vožnjo fotografirala okolico.

Za fotkanje se je navdušila tudi Anja in naredila nekaj super fotk!

Foto: Anja Babič.

Razdalje so ogromne (iz Delhija do Jaisalmerja je 17 ur, nekatere proge pa so še nekajkrat daljše) in nekako si je treba popestriti vožnjo.

Če hoče kdo izvedeti kakšno podrobnost več, pa z veseljem sprejmeva vabilo na pir :)

Se vidimo čez nekaj dni v Jaisalmerju!

Anja & Žiga