Slovenec sem

Bolivija, 7. del

Danes je v La Pazu prvič zapadel dež. Kjer ni tlakovcev, sem se vdiral v blato, a neznansko sem se veselil vonja po svežem jutru. Avgust prikliče vetrove in včasih z njimi zapoje mraz. Po vsaki noči se hlad spusti za eno ped nižje in vse bolj pritiska na domove rdečega mesta, čigar nešteto opek včasih ne razločim od opečnatih kamenin golih gorskih sten. To je nenavadno za ta čas, za njihovo zimo. Voda je mlin poletja, suša je milina zime. Mraz je samosvoj, svojeglav in v njegov prostor se le redkokdaj stlači še nepreluknjan oblak. On je vladar zime, tako kot povsod po svetu. Le da je tu še posebej samosvoj. Iz tedna v teden nas bolj objema, kot da bi si želeli njegove bližine. Rekel sem že, on je svojeglav in ne misli na druge.

Jaz, jaz pa mislim na nekaj povsem drugega. Na nekaj povsem običajnega. Mislim na Slovenijo. Ne na državo, ampak na deželo. Ne na dom, ne na domovino, marveč na dobrote iz domače peči. Želodčni razvrati in upori na tuji zemlji so neusmiljeno dosegli svoje: hočem potico, ocvirke, trojko, zelje, krvavico. To je čuden občutek. Vedno sem si želel proč, daleč stran, na svoje, po svoje. Barvite ulice neznanih mest so v meni vedno sprožale apetite – po raziskovanju, tavanju, čudenju, občudovanju in hrani. Danes vidim samo še rjavo. Da, to so odtenki naše dežele. Od rjave zemlje, iz katere štrljio visoke prekle za fižol, do suhega lubja poletnih gozdov. In zelena. Zelena je odtenek rjave. Iz nje poganjajo bukove krošnje in pašniki in travniki in podrast in zarasle njive in vrtovi. In modra. Modra je ogledalo zelene. Je odsev gozdov pod zvezdami, piš vetra sredi trav, odsev neba v strunjanskem morju. In siva. Siva je modra, modrost, modrina. Je dedek, ki sedi na popokani lesni klopci in se zakajen od stare pipe smehlja. Samo smehlja se in izkašljuje dim. Smeje se življenju, ki ga je videl, čutil, doživel. Mi smo videli njegove črno-bele slike, on se je kopal v barvah: temnih od vojn in političnih režimov, svetlih od družine in lastnih podvigov.

Vse barve so odtenki rjave. Vse izhaja iz iste zemlje, iz Zemlje.

V La Pazu je zemlja zdaj namočena. Malo nad mestom je že sneg. Malo pod mestom je že skoraj džungla. Kje sem jaz in zakaj sem tu? Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu … Od kod ta glas? Ljubiti pomeni ljubiti sebe. Tudi druge, a tudi svoje telo in duha. Sovražiti pomeni ne ljubiti sebe in zaradi tega nezmožnost ljubiti druge. Kaj pomeni ljubiti? Za vsakogar nekaj drugega. Da, vsak ljubi po svoje. Po svojih zmožnostih. Jaz ljubim to, kar počnem. Včasih, ne vedno. Zadnji mesec, tako se mi zdi, sem še kar veliko ljubil. Vendar ne ljubim Bolivije toliko kot sem Afriko. In Afrike ne toliko kot Slovenijo. V njo sem zaljubljen – v deželo in njene dobrote iz krušne peči – ljubezen gre skozi želodec, kajne?

Zdaj pa kot prilogo jemo kuhane banane.

Suša je milina zime, mraz je njena coprnica zoprnica. Tu je namesto kamina plinska bomba.

Za toplo vodo je električni tuš, ki lahko skuri napeljavo v hiši, če se tuširaš več kot pet minut.

To ni pritoževanje, je zgolj opazovanje. Vem, kam sem šel in rad sem šel sem.

Moram se popraviti: Slovenije nimam toliko rad. Rad imam Kranjsko. Rad imam Dolenjsko in Gorenjsko. Rad imam živali, medvede, jelene, čebele, konje, krave, ovce, pse, ljudi, prašiče (nekateri ljudje so pač slabši kot svinje). Rad imam vinograde, kozolce, seno, pomladni zrak in majhne vaške potočke. Rad imam kmetije, kmete in njihovo trdo delo. Rad imam preprosto vaško življenje, ki žubori in brbota okrog vsake domačije. Rad imam otroke, ki se podijo za mačkami in drug za drugim. Predvsem to zadnje: otrok ob otroku, angel ob angelu. Tudi jaz sem imel krila, ko sem bil majhen. Tudi jaz sem letel, dokler mi jih niso pristrigli.

Šele zdaj vidim, kakšen privilegij je odraščati na Kranjskem.

Rjav sem. Človek je vedno rjav. Bolj kot je star, bolj je siv in moder, jaz pa sem še zelen. Še vedno ležim v travi in samo gledam in segam proti nebu ter iščem svojo podobo v njem. Pravijo, da bom zobozdravnik. Ker sem to študiral. Nekoč sem sanjal, da bom geograf. Kajti to sem ljubil. Danes sem popotnik in prostovoljec. Ker sem tukaj in opravljam svoje trenutno poslanstvo. Lahko bi bil fotograf. Pa ne bom. Lahko bi bil glasbenik. Pa tudi ne bom, razen takšen kot do zdaj: ljubiteljski. Lahko bi bil laični misijonar. Pa nisem prepričan, da bi zdržal. Če dobro pogledam v nebo, v to zrcalo duše, lahko zagledam več stvari: vidim človeka v blatnih škornjih, ki krmi govedo,  goni ovce na pašo in se s koso v roki sprehaja po strmih pobočjih nekje v predalpskem svetu. Ne vem, od kod ta slika, a nebo nikdar ne laže. Vidim tudi človeka v hiši: z lesom obita soba, lesena klop, nekaj stolov in masivna miza, v kotu kip Marije z Jezusom v naročju, okrog njega obešen rožni venec; ne maram moderno urejenih hiš, ker nimajo občutka za domačnost – ali pa sem samo staromoden; za mizo nekaj otrok, žena in še en otrok v mojem naročju. In še tretja slika: vidim meniha v sivi ali rjavi halji, ki v samostanskem vrtu zaliva rože in zelišča; slišim enoglasno moško petje jutranjih in večernih hvalnic ter tiho osebno molitev kot priprošnjo za izgubljene duše na razpotjih; čutim dih življenja, ki mi ga je že v zibelko položil Bog.

Življenje je kakor čudna pot …Na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. Včasih sem se smejal temu zadnjemu verzu Pop Designa, v tem trenutku pa se mi ne zdi neumen: občutek imam, da vedno uberem tisto pot, ki je ni. Tisto, ki je v tistem hipu lažja, bolj privlačna, zanimiva. Dolgoročno pa ta pot ne obstaja. Dejansko sta samo dve poti, ki peljeta sreči naproti: v eni so moja družina žena in otroci, v drugi pa sobratje. Tista vmesna pot, o kateri sem občasno razmišljal, tista samotarska, v kateri bi šel sam po svetu na dolgo popotovanje, se zdi mamljiva in nadvse zanimiva – in sploh ni napačna – je pa samo kratkoročna, četudi bi morda bila dolgotrajna.

Kakorkoli, ura je 2:07, plinski grelec mi (še) ni eksplodiral v obraz in morda sem malo preveč zabluzil – tako kot velikokrat v življenju. Vseeno pa mi je to razmišljanje potrdilo vsaj eno stvar: neumen sem, čeprav sem pameten, malo sem usekan, samoglav in trmast, predvsem pa obožujem Planico, potico in krvavico – Slovenec sem!

Velika planina. Slovenija, moja dežela.

Bolivija, moj začasni dom.