Vročina, veter in višina

Bolivija, 1.del

Toliko prahu in peska, jaz pa se po petih dnevih še kar nisem stuširal. Vedoč, da potujem v Ande, sem na letalo šel le v kratih hlačah in kratki majici. Na srečo mi je Rodolfo - lastnik hiše, v kateri smo nastanjeni - za nedoločen čas posodil trenirko in pulover. Moja prtljaga je namreč ostala nekje med Miamijem in Santa Cruzom, v La Paz sem prispel le s fotografsko opremo, računalnikom, zobno ščetko in celim kupom zdravil, ki jih, tako upam, ne bomo kaj dosti potrebovali.

 

Jutro ob prihodu v La Paz.

Mesto je postavljeno na več hribih/gorah, tako da je gondola logičen način prevoza.

Na neki ulici v La Pazu.

Barve!

Večerni pogled iz spalnice.

Življenje na dobrih treh kilometrih nad morjem je podobno onemu v puščavi. Dnevi so sončni in človeku postane precej vroče, ponoči pa se tako shladi, da bi se bilo v neogrevani hiši najbolje sprehajati kar v spalni vreči. Pa tudi sicer je ta naša hiša nekaj posebnega: naš gostitelj Caztor jo je našel in najel šele na večer odhoda iz Slovenije, lastnik pa tukaj živi še z dvema psoma, ki si z nami delita tako kuhinjo kot tudi kakšen kos posode. Moram pa se pohvaliti, da z adaptacijo na tej višini na Alto Irpaviju nismo imeli težav - dokler se nismo odpravili še kakih 800 metrov višje.

Odklepanje vhodnih vrat ograje.

Južni del mesta, kjer smo nastanjeni, je redkeje poseljen.

Matilde in Canito, lastnikova ljubljenčka.

Nekje na Altiplanu.

Že drugi dan po prihodu smo se odpravili v Copacabano. Ko smo prispeli v mesto, je bila že trdna noč, vendar so ulice bile še kako žive. Poiskali smo hostel, pustili svojo prtljago tam in šli ven na večerjo. Ko smo prispeli nazaj, je bil hostel zaklenjen, kajti Caztor nam je pozabil povedati, da ga ob enajstih že zaprejo. Na srečo nam ga je neki deček po vztrajnem trkanju le odprl in utrujeni smo popadali na svoje postelje. Zjutraj smo poiskali ladjo, ki nas je po jezeru Titikaka odpeljala na otok Isla del Sol, po katerem smo v šestih urah šetnje prepešačili dobrih osem kilometrov in zabeležili maksimalno nadmorsko višino 4097 metrov.

Sprehod po Copacabani.

Caztor.

Na plovbi proti Titikaki nam je zmanjkalo bencina in šele tretji mimoidoči čoln je imel nekaj rezerve.

Kupovanje spominkov na Isli del Sol.

Morje ali jezero?

Cholita na poti (zahrbtna fotka :)).

Andi v ozadju.

Počitek in uživanje v razgledu.

Domov z dela.

Nekaj me je zvilo, tako da sem moral izpustiti večerjo in sem šel že ob šestih popoldan spat. Mogoče je bila kriva višina, mogoče dehidracija, morda veter; najverjetneje vse troje in še kaj drugega zapovrh. Po trinajstih urah spanja sem se zbudil ravno dovolj zgodaj, da sem ujel sončni vzhod nad Titikako. Po vrnitvi v Copacabano smo se povzpeli še na Kalvarijo in se vrnili v La Paz.
Danes je nedelja, zopet sem poln energije, popoldne gremo prvič v bolnišnico, kjer bomo v naslednjem mesecu delali in že komaj čakam jutrišnji dan, ko naj bi dobil svojo prtljago in šel končno pod tuš.

Sončni vzhod na Titikaki.

Petra z alpako. Fotografiranje jo je stalo 5 bolivianosov (cca. 70 centov).

Anja in razgled na Copacabano.