La Paz

Bolivija, 3. del

Fotografije v tem blogopisu so večinoma namenjene temu, da si lažje predstavljate velikost tega mesta (četudi mi to ni prav preveč dobro uspelo). Za utrinke z ulice pa kliknite SEMKAJ.

Zdi se mi, da čas vse prehitro mineva. Če primerjam izkušnjo z Madagaskarjem, imam občutek, da nimam časa za počitek in razmislek. To je najbrž posledica neugodnega urnika (delamo od 11.00 do 19.00), dolgotrajšnejše poti do bolnišnice (40 minut v eno smer), drugačne družbe (5 žensk!) ter preostalega dela zjutraj in zvečer (obdelovanje poročnih in sprotnih fotografij). Poleg tega komaj mineva prvi teden, odkar smo se ustalili v tuji deželi in je vse skupaj še malo hektično.

Le en korak izven naše hiše in naših glav pa je La Paz. Mesto, postavljeno na gorah, ki se razprostira po več pobočjih na višini od nekje 3000 do 4000 metrov in se proti Altiplanu nadaljuje v El Alto. V vsakem delu biva za pol Slovenije ljudi. Opečnata bivališča za dva milijona prebivalcev, postavljena po gorah, ob robu prepadov, na skrajnem koncu sveta. Vsega tega, kar me tako navdušuje, ne znam zapakirati v fotografije. Takšno mesto moraš enostavno doživeti. 

Šele ko se z gondolami pelješ preko mesta, se zaveš njegove ogromnosti.

Tudi ritem življenja je tukaj drugačen. Počasnejši. Kot da bi bil posledica redkega zraka. Še posebej tu v južnem delu, daleč stran od centra. Tlakovane ceste, strme ulice, pesek, prah, nedokončane hiše iz rdeče opeke, neurejen promet, potepuški psi, obcestne trgovinice brez stalnega urnika obratovanja, napol prazno nasprotno pobočje zaradi plazu izpred štirih let. Po drugi strani pa je v tej četrti veliko modernih hiš, ki samo še poudarjajo razlike in skromnost malega človeka.

Center, po drugi strani, je precej bolj živahen. Ondan sem se sam odpravil na fotografsko-raziskovalni trip v središče mesta. Pot proti San Franciscu vodi navkreber in od tam naprej še malo navzgor. In potem še malo bolj navzgor. Po ulicah je polno štantov, ki so, tako se zdi, hierarhično razporejeni: na nižjih ulicah se prodajajo obleke, zatem tehnika, bolj proti vrhu pa zelenjava in nazadnje sadje. Na prvi pogled je vse skupaj videti zelo živahno, a večina prodajalk, še posebej onih z živili, je starih in utrujenih in takrat se zaveš, da so ulice takšne zaradi boja za preživetje in ne zavoljo lačnih in radovednih oči turistov.

Poiskal sem Teleferico Rojo (rdečo gondolo), ki me je ponesla na El Alto, kjer sem pričakal sončni zahod. Tam sem srečal nekega študenta, ki mi je pospremil do kraja, kjer sem dobil minibus, ki je šel do rumene gondole, s katero sem se vrnil v južni del mesta, v Calacoto, in potem domov na Alto Irpavi. Tistih petnajst minut vožnje skozi nočni El Alto mi je bilo noro dobrih: gužva, kaotičen promet, trobljenje, polno ljudi na štantih. Življenje je kar vrelo, tako zunaj minibusa kakor znotraj mene: sam, samo s fotoaparatoma, brez telefona, zgolj z minimalnim znanjem jezika. Pot v neznano (in nevarno; Caztor mi je naslednji dan rekel, da sem nor) me ohranja budnega. Žal je bila tokrat skozi El Alto samo vožnja; naslednjič moram iti peš in s črno-belim filmom!

To ni kip ali lutka, temveč pravi poni, ki sredi trga žveči travo. Res ne vem, čemu je bil tam.

La Paz. Mir. In nemir. Špela je rekla, da je to mesto takšno, kot da bi ga postavili nekje na Marsu. Morda je to res še najboljša primerjava. Kakorkoli se ga bom trudil opisovati, bom napisal premalo. Kakorkoli ga bom poskušal stisniti v fotografske kadre, bom prikazal premalo. Najbolj bi mi koristilo, če bi za vsaj en dan odložil delo, pisanje, fotografiranje in skrbi ter se sprehodil po ulicah, šel med ljudi, pojedel kakšno marragueto in se pozno popoldne usedel nekje na enem hribu, kjer bi dočakal večer, noč in morda jutro. In bi zgolj gledal predse v milijarde rdečih opek, kako žarijo v poznem popoldanskem soncu in se pod večer zamenjajo z modrimi in rumenimi lučmi, ki prekrijejo celoten hrib. In še sosednji hrib in oni hrib za njim ter še kar nekaj hribov na sever in na jug. Kako čudno je, ko razmišljaš, da je mesto postavljeno na mnogih hribih na tri tisoč metrskih gorah! Gore, gore! In pa ljudje, čudni, čudaški, čudoviti. Takšni kot jaz in ti.

Hotel sem fotografirati sončni zahod, a nekako nisem pristal na pravi strani El Alta in sem lovil zgolj padanje senc na mesto.

V svarilo tatovom.

Z El Alta se res lepo vidi, kako se sence priplazijo nad mesto.

V ozadju Illimani (6438 m), simbol La Paza.