Nekaj novega II

www.pota.si / Bolivija 2015

Pred nekaj dnevi sem pisal blog, ki sem ga zaključil s programom POTA, sedaj pa nadaljujem s to temo. Torej, zakaj ta program tako dobro predstavlja mene?

Pred dvema letoma sem skoraj tri mesece preživel na Madagaskarju (kot član medicinske odprave). Ne bom trdil, da mi je izkušnja spremenila življenje (ker mi ga ni), zagotovo pa še vedno močno odmeva v meni. Kajti ko si nekje drugje kot v svoji sobi, pridobivaš nove izkušnje in dodatne poglede na svet. Primerjaš življenje tu in življenje drugje. In četudi lahko dobiš vse informacije o drugih državah in kulturah na spletu, se to ne more primerjati z dejanskim izkustvom bivanja tam. Lahko se pripraviš, lahko imaš realna pričakovanja o tem, kaj te čaka, ampak samo takrat, ko nekaj zares doživiš, to izkušnjo ponotranjiš, jo ozavestiš. In zakaj mi je bila Matanga tako všeč?

Prvič, zaradi dela. Tukaj sem prvenstveno izkusil delo brez nadzora asistentov. Prvič sem se moral o diagnozah in zdravljenju odločati sam, brez mnenja starejših in izkušenejših zobozdravnikov. No, terapija je bila večinoma enolična (v 95% ekstrakcije), ampak vseeno je občasno prišlo do komplikacij in bolj "zanimivih" primerov (npr. zlom čeljusti - kaj storiti, če nisi kirurg?). Drugič, delo, ki ni plačano. (Takšno) delo osvobaja (za trenutek odmislimo sarkazem koncentracijskih taborišč): ko veš, da si se za nekaj trudil, da si nekaj dobrega za nekoga naredil, si enostavno zadovoljen s seboj. Pa še pacient vesel odide iz ordinacije. Z delom se učiš: tako strokovnosti, povezane s poklicem, kot tudi komunikacije s sočlovekom. Predvsem pa se naučiš, da s pomočjo drugemu na več načinov pomagaš tudi sebi. Kadar daruješ, prejemaš.

Tretjič, spoznavanje kulture. Po duši sem geograf, zgodovinar, arheolog. Ne zgolj zaradi National Geographic Channel-a, ampak sem že pri devetih letih preštudiral celoten Times-ov atlas in si zapomnil vse države, zastave, glavna mesta, prebivalstvo, površine držav, dolžine rek, globine jezer, višine gora. Zdaj, kakih osem let po končani gimnaziji in po osmih letih šolskega zemljepisa, vem morda zgolj še tretjino tega, kar sem znal v tretjem razredu osnovne šole. Tako se moram spet učiti. Vendar zdaj me zanima še mnogo več: ljudje, običaji, obredi, oblačila, komunikacija, hrana, vera, duhovnost, petje in ples, pogled na življenje, delo, prosti čas, sprejemanje tujcev, razvoj in zgodovina države ...

Četrtič, potovanje. Pustiti vse (razen čistih gat in fotoaparata) in iti. Cilj potovanja ni zgolj destinacija, ni samo spoznavanje kulture, ampak je celosten proces pričakovanj, odločitev, priprav, prevoza in veselja ob misli, da greš na pot. Petič, fotografija. Zaradi fotografije per se, zaradi želje po dokumentiranju nove kulture in nenazadnje za spomin na doživetje. Šestič, pisanje. Delno zaradi razmišljanj (blogopisov), delno zaradi navdiha za poezijo.

Če povzamem, takšna odprava odlično združuje več mojih interesov in mi pusti, da malo odmislim naš način življenja ter lažje zadiham. Kako je dobro, ko se ti manj mudi.

In sedaj se pri svojih skoraj 27 letih sprašujem: zakaj grem šele drugič prek oceana?

POTA Madagaskar 2013. Ravno v času, ko sem bil na medicinski odpravi :)

Rad pa bi izpostavil nekaj dilem v zvezi s takšnimi odpravami. Ampak najprej poglej video.

Stereotipi. Na kaj pomisliš, ko slišiš besedo Afrika ali celo Tretji svet? Na revščino, sirote, vojne? Afrika je ogromen kontinent, velik dobrih 30 milijonov kvadratnih kilometrov, s prek milijarde prebivalcev. V mnogih pogledih je veliko bolj raznolika od Evrope. To, kar je večinoma poudarjeno v medijih, je le del njene zgodbe. Tudi pri nas imamo probleme, nekatere podobne, druge drugačne, a na Afriko še vedno zremo s tistim pomilujočim pogledom, kot bi bilo tam doli (ali še boljše: tam južno) vse narobe. Takšni stereotipi, kot je npr. tisti o lakoti in sreči - češ da so vsi ljudje (in bognedaj, predvsem otroci!) lačni, ampak še vedno bolj veseli od nas zahodnjakov - so preprosto zgrešeni. Tudi naši otroci so srečni, kadar se s kom igrajo in podijo po vasi. Fotografija nekaj podhranjenih otrok z nasmeškom na obrazu pove le del zgodbe. Resnica je, kot vedno, bolj zapletena. Kdor je ne vidi z lastnimi očmi, ne more in ne sme soditi.

Kaj vse si izvedel iz zgornjega videa? Meni ne pove praktično ničesar. Video je lep, ampak ... deluje bolj kot reklama za safari. Pa seveda ta domorodna črnska glasba ... verjetno posneta v Ameriki. Verjamem, da je bil video narejen z določenim namenom, ampak za nekoga, ki šele spoznava ta del sveta, je lahko zavajajoč.

Kakšna je moja motivacija? Me zgolj zanima, kakšna je njihova kultura ali bi rad kaj pametnega naredil? Hočem bolj kot ne videti eksotična plemena, ki živijo v preteklosti in preko njih spoznavati zgodovino? Od prej opisanih šestih stvari je samo ena recimo temu altruistična, vse druge so čisto egoistične. Rad bi zadovoljil svoje potrebe, potešil radovednost, razvijal hobije. Kakšen je torej moj namen? To je čisto legitimno vprašanje. In nujno je, da si nanj odgovorim. V čem je smisel, da grem na prostovoljsko delo, če bom večinoma samo sebi dvigoval samopodobo? In še eno vprašanje: ali sploh lahko kaj konkretnega naredim, spremenim, dodam?

O tem bi se dalo dolgo razpravljati (npr. vsako človekovo dejanje je sebično in podobna filozofija), ampak to me v bistvu ne zanima. Vem, kaj bi rad dosegel, in to je dovolj. Vem, da bi rad potešil svoje potrebe. Rad bi tudi pomagal ljudem (pa najsibo zaradi tega, ker se po delu počutim boljše ali ker sem resničen altruist ali ker se čutim krivega in dolžnega ter preko dela samemu sebi čistim vest; pomembno je predvsem to, da delo opravim - že tako preveč govorim in premalo konkretnega storim). Rad bi spremenil svet (oh, ta je pa dobra!), ampak vem, da ga ne bom. Morda bom izmaknil žebelj izmed dveh kolesc v kolesju sistema, obširnega kot zvezdnato nebo. Dodal bom svoj delež na lokalni ravni in s tem bom čisto zadovoljen. Naglas bom povedal, da je zaradi krčenja življenjskega prostora in ilegalnega lova v zadnjih stotih letih število slonov upadlo z 10.000.000 na 500.000. Mogoče bo nekdo, ki je slišal moj glas, postal borec proti lovcem na slonovino. Vem le to, da če bom tiho, ne bo nihče slišal mojega mnenja. In če bom mirno in križem rok posedal doma okrog hiše, se ne bom počutil dobro.

Torej, zakaj me POTA (pota) tako dobro predstavlja(jo)? Ker me vzpodbuja(jo), da razmišljam in delam. In ker ima poleg mene še nekdo drug korist. Bistvo programa pa niti ni spreminjanje kogarkoli ali česarkoli, ampak je pomoč, sodelovanje in medsebojno učenje. Pa tudi osebnostno in duhovno zorenje. Danes je véliki četrtek, ko se spominjamo zadnje večerje, pa tudi tega, kako je Jezus na ta večer apostolom umil noge. Kajti noben služabnik ni večji od svojega gospodarja in če se je učitelj ponižal ter umil učence, potem se lahko tudi mi "ponižamo" in svoj čas in energijo poklonimo nekomu, ki morda živi malo bolj na robu kot mi. Tako se pletejo vezi, tako se gradi skupnost. In tudi to je zame pomembno - veliko časa namreč preživim sam pred računalnikom oz. pred knjigami in se mi zdi, da se na ta način počasi trgajo vezi, ki sem jih imel z ljudmi. Počasi bi lahko evrocentralizem začeli enačiti z egocentričnostjo in individualizmom. Ponekod po svetu pa je (lokalna) skupnost še vedno najpomembnejša oblika družbene ureditve. Ne bi bilo slabo, če bi lahko čas zavrteli malo nazaj, ko je bilo potrošništvo še na nižjem nivoju in še ni preslepilo ljudi ... Pri POTA pa spet gradim nove skupnosti: v naši ekipi, z ostalimi koordinatorji in z vsemi, ki mi jih bo dano spoznati v Boliviji. Komaj že čakam, da grem!