Iz jasli v svet: rojstvo, preobrazba in potovanje
Zemlja, mah, lubje, slama. Prah si in v prah se povrneš. Vsak izmed nas je pretežno iz oglja in vode. V vsakem pa je tudi duhovna iskra; nekateri jo vidijo zgolj surovo kot nadpovprečno inteligenco, pridobljeno nekoč tekom evolucije. Drugi jo smatramo za dar božjega duha - dušo. Božič je praznik, ki je povezan tako s krščansko kot "pogansko" tradicijo (z zimskim solsticijem in verjetno še s čem). V obeh tradicijah je povezan z rojstvom: z učlovečenjem Odrešenika oz. z "rojstvom" sonca, ko se začnejo dnevi zopet daljšati. Je dan, ki prinaša svetlobo, duhovno in naravno.
Vsak, ki se rodi, mora na potovanje. Kratko ali dolgotrajno, lahkotno ali naporno z neprestanimi preizkušnjami. A verjamem, da vsi hrepenimo po svetlobi, veselju, zadovoljstvu, sreči. Ko sem pričel s pisanjem tega bloga, nisem točno vedel, v katero smer bom šel in kaj vse bom pisal. Naslovil sem ga z "Odpri mi oči srca", ker sem vedel, da če ne drugega, bom preko bloga poskušal narediti dvoje stvari: poiskati samega sebe in ob tem postati kažipot vsem, ki potrebujejo malce usmeritve, utehe, motivacije ali zgolj potrditev, da niso samo oni tisti, ki hodijo po nekih čudnih poteh. In tako je počasi nastajal dnevnik metamorfoze: o meni, duh, telo in duša, jack fucking shit, delček sebe, investicija časa, ne me razumeti narobe, sam jej sadje, opazovalec, odpri mi oči srca, neznani činitelj, nehaj srati sam po sebi, tat, prepustiti se, ljubezen, odhajam. Skozi zapise nisem razodeval sebe zgolj vam, dragi bralci, temveč sem vselej tudi sam odkril kakšen drobec o sebi. Kdo sem, zakaj sem tu, kam grem? Pred poltretjim letom sem v sklopu neke pesmi spisal sledeče verze:
V življenju naj me vodi eno:
imeti dostojanstvo brez odvečnega ponosa.
Kje je prostor za ponižnost,
če ne znam pogoltniti sramu?
Ni Boga, kjer je preveč človeka!
Te besede še vedno povzemajo bistvo tistega, kar hočem postati: ponižen, a drzen, močan, pogumen in ponosen. Zdi se mi, da je problem nas kristjanov tudi ta, da v napačnem razumevanju ponižnosti sami sebe zaničujemo; da mislimo, da smo majhni in nevredni. Vendar je takšno razumevanje ponižnosti popolnoma zgrešeno: ponižnost ni v tem, da mislimo slabše o sebi, temveč da o sebi mislimo manj. Ta dvojnost pomena je obrazložena celo v SSKJ-ju: ponižen je lahko tisti, ki podcenjuje svoj pomen, vrednost ali pa ta, ki je skromen, preprost. Kristjan je nekdo, ki je skromen, a odločen. Je človek, ki je navdušen in zna navduševati druge. Kristjani smo tisti, ki bi morali biti luč, ki prinaša veselje, ne pa da se v lažni ponižnosti zapiramo v cerkev in blejamo molitvice kot ovce v štalci. Mi smo tisti, ki bi morali aktivno stopiti v svet in poskušati nekaj dobrega narediti. Zdi se mi, da smo zazrti v tla, ker se pomanjšujemo. Zdi se mi, da zremo v višave in čakamo na rešitev z neba. Zdi se mi, da nočemo gledati naravnost, ker bi to pomenilo, da bi videli težave in bi se morali bolj truditi, da bi jih reševali. Sami sebe slepimo, ker nam je tako lažje. Božič pa nas kliče ravno k temu, da se spremenimo: ne da samo čakamo na Odrešenika, temveč da se tudi sami prerodimo in poskušamo postati vsaj malce kot On.
V svojih spisih sem citiral prenekaterega pesnika, pisatelja, misleca, tako iz krščanskega sveta kot iz vzhoda. Iskal sem vso modrost sveta. A nisem prepričan, da sem jo našel. No, morda sem odkril eno pomembno reč: ne bodimo prehitri v sodbi! Sam sem namreč tak, da težko komurkoli karkoli zamerim. Vedno najprej poskušam razumeti nasprotnikovo stališče oz. dopustiti, da ima prav. Kajti četudi je resnica verjetno res samo ena, jo čisto vsak ukrivlja na svojo stran. In zato ni prav, da smo v sodbi prehitri (čeprav pa moramo vseeno biti odločni! - ravno tu je najtežje najti ravnovesje), kajti če hočemo kristjani biti tisti, ki prinašamo mir, moramo poskušati drug drugega razumeti. Ako je to vsa modrost, ki mi jo bo namenilo življenje, lahko umrem mirne vesti (ampak ne še zdaj :) ).
Prihaja tudi konec koledarskega leta. V teh nekaj letih blogopisanja sem tudi sam šel skozi nekaj preobrazb in mislim - upam - da sem malce zrasel, dozorel. Tako sem sklenil, da bom zaključil s pisanjem prispevkov, kot ste jih bili vajeni do sedaj. Menim, da niso več potrebni. Nič več citatov, nič več o izgubljenosti. Sedaj se bom več posvetil kreativnemu pisanju ter opisovanju novih izkušenj. Da, moj novi moto naj bo kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?!
Vsak, ki se rodi, mora na potovanje. Kratko ali dolgotrajno, lahkotno ali naporno z neprestanimi preizkušnjami. A verjamem, da vsi hrepenimo po svetlobi, veselju, zadovoljstvu, sreči. Ko sem pričel s pisanjem tega bloga, nisem točno vedel, v katero smer bom šel in kaj vse bom pisal. Naslovil sem ga z "Odpri mi oči srca", ker sem vedel, da če ne drugega, bom preko bloga poskušal narediti dvoje stvari: poiskati samega sebe in ob tem postati kažipot vsem, ki potrebujejo malce usmeritve, utehe, motivacije ali zgolj potrditev, da niso samo oni tisti, ki hodijo po nekih čudnih poteh. In tako je počasi nastajal dnevnik metamorfoze: o meni, duh, telo in duša, jack fucking shit, delček sebe, investicija časa, ne me razumeti narobe, sam jej sadje, opazovalec, odpri mi oči srca, neznani činitelj, nehaj srati sam po sebi, tat, prepustiti se, ljubezen, odhajam. Skozi zapise nisem razodeval sebe zgolj vam, dragi bralci, temveč sem vselej tudi sam odkril kakšen drobec o sebi. Kdo sem, zakaj sem tu, kam grem? Pred poltretjim letom sem v sklopu neke pesmi spisal sledeče verze:
V življenju naj me vodi eno:
imeti dostojanstvo brez odvečnega ponosa.
Kje je prostor za ponižnost,
če ne znam pogoltniti sramu?
Ni Boga, kjer je preveč človeka!
Te besede še vedno povzemajo bistvo tistega, kar hočem postati: ponižen, a drzen, močan, pogumen in ponosen. Zdi se mi, da je problem nas kristjanov tudi ta, da v napačnem razumevanju ponižnosti sami sebe zaničujemo; da mislimo, da smo majhni in nevredni. Vendar je takšno razumevanje ponižnosti popolnoma zgrešeno: ponižnost ni v tem, da mislimo slabše o sebi, temveč da o sebi mislimo manj. Ta dvojnost pomena je obrazložena celo v SSKJ-ju: ponižen je lahko tisti, ki podcenjuje svoj pomen, vrednost ali pa ta, ki je skromen, preprost. Kristjan je nekdo, ki je skromen, a odločen. Je človek, ki je navdušen in zna navduševati druge. Kristjani smo tisti, ki bi morali biti luč, ki prinaša veselje, ne pa da se v lažni ponižnosti zapiramo v cerkev in blejamo molitvice kot ovce v štalci. Mi smo tisti, ki bi morali aktivno stopiti v svet in poskušati nekaj dobrega narediti. Zdi se mi, da smo zazrti v tla, ker se pomanjšujemo. Zdi se mi, da zremo v višave in čakamo na rešitev z neba. Zdi se mi, da nočemo gledati naravnost, ker bi to pomenilo, da bi videli težave in bi se morali bolj truditi, da bi jih reševali. Sami sebe slepimo, ker nam je tako lažje. Božič pa nas kliče ravno k temu, da se spremenimo: ne da samo čakamo na Odrešenika, temveč da se tudi sami prerodimo in poskušamo postati vsaj malce kot On.
V svojih spisih sem citiral prenekaterega pesnika, pisatelja, misleca, tako iz krščanskega sveta kot iz vzhoda. Iskal sem vso modrost sveta. A nisem prepričan, da sem jo našel. No, morda sem odkril eno pomembno reč: ne bodimo prehitri v sodbi! Sam sem namreč tak, da težko komurkoli karkoli zamerim. Vedno najprej poskušam razumeti nasprotnikovo stališče oz. dopustiti, da ima prav. Kajti četudi je resnica verjetno res samo ena, jo čisto vsak ukrivlja na svojo stran. In zato ni prav, da smo v sodbi prehitri (čeprav pa moramo vseeno biti odločni! - ravno tu je najtežje najti ravnovesje), kajti če hočemo kristjani biti tisti, ki prinašamo mir, moramo poskušati drug drugega razumeti. Ako je to vsa modrost, ki mi jo bo namenilo življenje, lahko umrem mirne vesti (ampak ne še zdaj :) ).
Prihaja tudi konec koledarskega leta. V teh nekaj letih blogopisanja sem tudi sam šel skozi nekaj preobrazb in mislim - upam - da sem malce zrasel, dozorel. Tako sem sklenil, da bom zaključil s pisanjem prispevkov, kot ste jih bili vajeni do sedaj. Menim, da niso več potrebni. Nič več citatov, nič več o izgubljenosti. Sedaj se bom več posvetil kreativnemu pisanju ter opisovanju novih izkušenj. Da, moj novi moto naj bo kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?!
Zgodba življenja. Brez besedila - zgodbo si moraš spisati sam, to je tvoje življenje!
Iz svojih jasli pojdi v svet. Rojstvo, preobrazba in potovanje.
Komentarji
Objavite komentar