Prepustiti se

Prijatelj/ica, opozarjam te, to bo (do neke mere) depresiven blogopis. Že dolgo se namreč nisem počutil tako zanič. In že dolgo nisem imel tako močne želje, da bi v svojem življenju nekaj korenitega spremenil. Vedno pride trenutek, ko ugotoviš (ko se zaveš), da nekatere stvari niso postavljene na pravo mesto in so potrebni vpogled, razčlenitev, analiza in rekonstrukcija stanja. In ta trenutek je zame prišel zdaj.

O vzrokih tule ne bom podrobno pisal, le-teh je kar nekaj. Na kratko, nabirale so se nerazrešene stvari in me je razgnalo. Sedaj pobiram koščke, ki so vredni ponovnega sestavljanja, vse ostalo prepuščam vetru. Zelo verjetno ne boste vsi zadovoljni z izborom sprememb. Vendar v tem mojem projektu, ki ga - morda malce prevzetno in pompozno - imenujem "življenje", so stvari v stalnem (ne)ravnovesju; vseskozi so vključene v proces spreminjanja. Vsaka stvar ima svoj rok trajanja: to je tisti čas, ko me nekaj napolnjuje z veseljem, s smislom, z motivacijo; dokler ne preraste v breme. Z odraščanjem/staranjem se menjujejo prioritete in nekatere stvari, ki so bile prej v ozadju, sedaj pridobivajo na pomembnosti in prihajajo v ospredje. Ostale pa pač ... postajajo odveč. Ali pa niso več dostopne; ampak, kot so peli Beatli, Let it be. Oziroma, kot sem nekoč zapisal v pesmi: Pustim, da teče, da solza briše solzo. Pustim, da gre. Da grem. 

Naj bodo mokri dotiki, naj se lasje zbližajo s čelom,
naj pomočim čevelj v lužo in naj ne bom jaz!

Trenutno imam cilj, da dokončam nekaj, kar se je že rahlo zavleklo: študij. Do sedaj sem ga bolj kot ne delal "mimogrede", zdaj pa želim večino svojih moči in časa posvetiti temu, da ga zaključim. Tudi zaradi tega se moram znebiti nekaterih dejavnosti, ki mi jemljejo čas in motivacijo za učenje. Po drugi strani pa bi rad zopet počel stvari, ki sem jih v zadnjih letih opuščal: šport, maša, pijača ob večerih s prijatelji.

Pa da ne začnem o tem, da preveč časa zabijem na računalniku in pred televizorjem (preklete fuzbal tekme). Vsake minute mi je žal. Pride trenutek, ko se končno zaveš, da se te izgubljene in slabo izkoriščene ure ne bodo nikdar vrnile.

Nenazadnje, rad bi tudi malo zadihal. Preveč glasbe, preveč fotografije, prevečkrat izrečena "da, bom še za to vskočil" ter "ni problema, lahko tudi to naredim". A hkrati premalo resnosti, premalo motivacije, nenazadnje tudi primanjkljaj ljubezni. Let me live!

Why don't you take another little piece of my life?

...

Let me live, let me live!

Why don't you let me make a brand new start?

Skratka, trenutna samozavest in samopodoba sta na nevarno nizki stopnji. Potrebujem spremembo ... nekaj ... nekoga ... Čutim, da moram dati čustvom prosto pot in se prepustiti. "Prepustiti se" ne pomeni čakati na boljše čase, ampak zaupati, da me lahko On povleče iz tega brezna - če se Mu bom pustil in če se bom tudi sam potrudil za spremembe, za kakšen pogumen korak naprej.

To je zgolj zapis ene zmedene duše ...