Tat

Ukradel sem samega sebe

- napisano meseca januarja za publikacijo SKUP in sedaj prikrojeno za blogobjavo -

Pišem, ker človek ob misli na to, da je človek, meni, da mora čim več misliti. Saj veste – da ne zanemarja darov svoje inteligence. In da ne počne neumnosti, kot so recimo risanje, bluzenje na kitaro ali poslušanje glasbe. Skratka, da počne resne stvari, kot jih to počnejo odrasli.

Zadnje tedne, pravzaprav mesece, veliko berem. Berem o tem, kako se pravilno izpuli zob ter na kakšnih pravilnikih in zakonikih sloni naš človekoljubni zdravstveni sistem. Tako mi namreč narekuje moja akademska dolžnost. Nikjer pa (kot bi bilo zakleto) ne morem najti poglavij o tem, kdaj je najbolj primerno spraviti tisti zobek pod povšter (da bi ga zobna miška izmenjala za darilo) ali kako potolažiti otroka, ki zaradi bolečine in strahu pred zdravnikom joka v čakalnici. Na srečo (starši v svoji modrosti sicer trdijo, da je to zapravljanje časa in me raje priganjajo k piflanju) prebiram tudi knjige, ki mi jih podtika radovednost. Nadvse zanimivo je brati zgodbe, ki govore o dogodivščinah v daljnih deželah (včasih kakšno pustolovščino doživim tudi zares!) in seveda pesmi (ne tiste nerazumljive, ampak one druge, bolj igrive). V eni teh zgodb, tisti, ki jo je avtor poimenoval »Tek za zmajem«, sem zasledil točno to, kar piše tule:

Ne glede na to, kar vas učijo mule, v resnici obstaja samo en greh. Samo eden. In to je kraja.Vsi drugi grehi so le različica kraje. Če ubiješ človeka, mu ukradeš življenje. Njegovi ženi ukradeš pravico do moža, njegove otroke oropaš očeta. Kadar se zlažeš, nekomu ukradeš pravico do resnice. Kadar goljufaš, ukradeš pravico do pravičnosti. Razumeš?

Skrajno resna stvar! Ampak saj sem že velik, skorajda odrasel fant, tako da če kdaj naletim na takšen odlomek, se mu ne snem ogniti. In ker sem pojedel mnogo (ne)zdravih obrokov in zadosti zrasel v višino, moram tudi obilno razmišljati (to se vendar spodobi za takšnega fanta!). Še posebej, ker me nekdo iz knjige sprašuje, če ga razumem.

Toda za trenutek, samo za minuto, naj dobro razmislim. Besede o otroštvu, igri, radovednosti in raziskovanju prav lepo zvenijo in so nadvse mikavne, celo tako zelo, da jim nočemo pustiti svobode, da nas zapustijo. In prav je tako. A žal je del odraščanja tudi … hja, odraščanje. A odraščanje ne pomeni, da moramo postati preveč zaposleni in zateženi. Na žalost sem spoznal, da sem tako ali tako že zdaj preveč zaposlen (sam s seboj in s svojimi konjički) ter da preveč razmišljam o nepomembnih stvareh, o katerih nam tudi voditelji, politiki, psihologi, filozofi, duhovniki, ekonomi in vsi drugi veleumni akademiki nenehno predavajo, kako da so pomembne in neizogibne. Tako sem z vsakim letom bolj zaseden, zatežen in manj začuden, očaran nad svetom.

Kako čudni so odrasli! Kako kradejo! Ukradli so nam radovednost, veselje do spoznavanja nadvse zanimivih reči. Vzeli so našo željo po ustvarjanju: le kateri odrasel še riše rožice na polju?

In – kar je morda še huje – naučili so nas, kako si lahko krademo čas. Ure, ki bi jih lahko preživeli z nekom, ki ga imamo radi, so sedaj zgolj neizpolnjene priložnosti na časovnici življenja.

Rad bi postal odrasel s časom zate. Da, tudi zate. Pa še za mnoge druge. Rad bi postal odrasel, ki ne tečnari za vsako malenkost. Rad bi postal odrasel z veseljem do spoznavanja novih stvari. Rad bi postal odrasel, ki ne komplicira in lahko preprosto pokaže, da ljubi.

Nočem pa več biti otrok.

A zaenkrat sem še nekje vmes, v tranzitu, v spreminjanju.

Svet je prav zares lep. A ponavadi si ga sami oropamo barv.

Zvestemu bralcu pa moram nazadnje priznati, da kradem tudi sam. Toliko resnih in kvazi odraslih stvari sem že naredil in za njih zastavil tolikšne vsote veselja, da se sedaj počutim kot največji tat vseh časov. Največji zločin je, ko ukradeš samega sebe in ne veš, na kakšen način bi povrnil to skorajda nepopravljivo škodo.

Dovolite mi, prosim, samo še eno misel za konec. Ne bom več dolgovezil, kajti to počnejo odrasli (no, vsaj tisti ta slabe sorte), jaz pa bi rad popravil svoj vtis. Na hrbtni strani knjige Mali princ piše:

»Vsi odrasli so bili najprej otroci. (Toda le redki se tega spominjajo.)«