Gor na Gori kres gori
Na dan, ko sem klical, si me uslišal,
povečal si moč v moji duši. (Ps 138,3)
Kakor se za ta dan spodobi, smo se odpravili na Goro na kresovanje. Vztrajali smo do poznih jutranjih ur, a kresa nismo videli. Cel čas smo ždeli ob baraki, ob prijateljih in pijači, kjer nas je grelo zgolj neko manjše ognjišče. Kres je plamenel nekoliko višje, še malo naprej po poti. Tjakaj nismo nikdar stopili, le opazovali smo migetajočo svetlobo, ki jo oddajajo plešoči zublji.
Pogovor se je vsake toliko zasukal v drugo smer, z občasnimi skoki na meni znana področja, ko sem v debato lahko tudi sam vrinil svoje misli (na politiko se pač ne razumem in nimam ničesar za povedati). Ob kakih treh zjutraj je naju z Janom zaneslo na glasbo in s tem na vprašanje, zakaj ne dodam svojemu načinu igranja nek svoj pečat, svoj izraz, svojo prepoznavnost.
Sedaj sem začel razmišljati o tem, kako naj zaznamujem svoje življenje. Vedno bolj ugotavljam, da so vsi moji hobiji samo majhna ognjišča, ki z roba osvetljujejo pot, po kateri stopam, in grejejo srce, da se ne ohladi v apatiji. Naj bo to glasba, fotografija, animatorstvo ali poezija - ne čutim, da bi me lahko karkoli od tega v polnosti izpolnilo. Enako velja za študij.
Še najbolj sem se temu približal v Afriki. Morda zato, ker je bila to neka svojevrstna izkušnja. Ali pa zato, ker sem se počutil koristnega. Z vsemi dejavnostmi, s katerimi se ukvarjam doma, hranim samo svoj ego. Vsako dejavnost izvajam ločeno eno od druge in velikokrat je sama sebi namen. Na Madagaskarju sem združil študij, fotografijo in poezijo in jih povezoval v novo celostno izkušnjo o nekakšnem drugačnem življenju. Tam sem se prvič po dolgem času počutil srečnega.
Nisem ravno najboljši predstavnik altruizma - daleč od tega -, a vendar nekje globoko nekdo trka na vrata mojega ega, mojega bita, in mi verjetno skuša dopovedati, naj vendar ne bom tak samoljuben idiot. Če bom še dolgo vztrajal na tej poti, se mi najbrž ne bo prav dobro godilo.
Študentska leta bodo kmalu za mano, zdaj bi že moral biti samostojen in vedeti, kam sem namenjen.
Kresovi počasi ugašajo in srčno upam, da bom našel svojega, še preden do konca pogori.
Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce,
preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
Poglej, ali je pri meni pot bridkosti,
in vodi me po večni poti! (Ps 139, 23-24)
povečal si moč v moji duši. (Ps 138,3)
Kakor se za ta dan spodobi, smo se odpravili na Goro na kresovanje. Vztrajali smo do poznih jutranjih ur, a kresa nismo videli. Cel čas smo ždeli ob baraki, ob prijateljih in pijači, kjer nas je grelo zgolj neko manjše ognjišče. Kres je plamenel nekoliko višje, še malo naprej po poti. Tjakaj nismo nikdar stopili, le opazovali smo migetajočo svetlobo, ki jo oddajajo plešoči zublji.
Pogovor se je vsake toliko zasukal v drugo smer, z občasnimi skoki na meni znana področja, ko sem v debato lahko tudi sam vrinil svoje misli (na politiko se pač ne razumem in nimam ničesar za povedati). Ob kakih treh zjutraj je naju z Janom zaneslo na glasbo in s tem na vprašanje, zakaj ne dodam svojemu načinu igranja nek svoj pečat, svoj izraz, svojo prepoznavnost.
Sedaj sem začel razmišljati o tem, kako naj zaznamujem svoje življenje. Vedno bolj ugotavljam, da so vsi moji hobiji samo majhna ognjišča, ki z roba osvetljujejo pot, po kateri stopam, in grejejo srce, da se ne ohladi v apatiji. Naj bo to glasba, fotografija, animatorstvo ali poezija - ne čutim, da bi me lahko karkoli od tega v polnosti izpolnilo. Enako velja za študij.
Še najbolj sem se temu približal v Afriki. Morda zato, ker je bila to neka svojevrstna izkušnja. Ali pa zato, ker sem se počutil koristnega. Z vsemi dejavnostmi, s katerimi se ukvarjam doma, hranim samo svoj ego. Vsako dejavnost izvajam ločeno eno od druge in velikokrat je sama sebi namen. Na Madagaskarju sem združil študij, fotografijo in poezijo in jih povezoval v novo celostno izkušnjo o nekakšnem drugačnem življenju. Tam sem se prvič po dolgem času počutil srečnega.
Nisem ravno najboljši predstavnik altruizma - daleč od tega -, a vendar nekje globoko nekdo trka na vrata mojega ega, mojega bita, in mi verjetno skuša dopovedati, naj vendar ne bom tak samoljuben idiot. Če bom še dolgo vztrajal na tej poti, se mi najbrž ne bo prav dobro godilo.
Študentska leta bodo kmalu za mano, zdaj bi že moral biti samostojen in vedeti, kam sem namenjen.
Kresovi počasi ugašajo in srčno upam, da bom našel svojega, še preden do konca pogori.
Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce,
preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
Poglej, ali je pri meni pot bridkosti,
in vodi me po večni poti! (Ps 139, 23-24)
 |
| Utrinek z dela v Matangi. |
Komentarji
Objavite komentar