Neznani činitelj

Najprej vam želim pripovedovati o neki silno nenavadni zadevi: o sanjah. Da bi se spomnil prizorov, ukleščenih v burni nočni pretok misli skozi možganovino, je pri meni jako redek pripetljaj. A vendar se je nedolgo nazaj v razmaku slabega tedna kar dvakrat dogodilo, da sem se tudi po bujenju zavedal, kod sem taval v nočnih avanturah. In tega se še zdaj prav dobro spominjam.

Prepir z očetom
Moški bi moral biti pri svojih skoraj šestindvajsetih letih že bolj ali manj samostojno bitje, četudi v našem okolišu in epohi temu ni ravno tako. Za vsako generacijo se svet vrti v malce drugačni smeri in kadar jih več od enkrat vedri pod isto streho, seveda pride do nestrinjanja, predvsem zavoljo tega, ker se pričakovanja starejših ne ujamejo z željami mlajših. Tako sem sanjal, da sem se na smrt skregal z očetom in se odselil v stanovanje v Ljubljano. Osrednji prostor, najbrž dnevna soba, je bil prav takšen kot jaz: pomanjkljivo opremljen. Pohištvo starejše izdelave, ravno, z odsekanimi robovi, je bilo brez posebnega reda zgoščeno na nasprotni strani od okna, od koder je prehajalo v kuhinjo. Kjer bi moral stati kavč, je zeval velik prazen prostor, obsijan s popoldansko svetlobo; med njenimi žarki je rajalo stotisoče prašnih delcev. Po dijaških in študentskih letih sem zopet šel od doma, tokrat z namenom, da se preneham napajati iz tujih korenin in presadim svoj kalček v novo zemljo.

Beganje sem in tja

Ne vem, kaj točno sem iskal ali za čem sem tekal. Obupan sem se poganjal po hribu navzdol do vasi in ker tam nisem ničesar našel, sem se obrnil v drugo stran ter šel navkreber napram naslednjemu naselju. Hiše so bile v slogu pred prejšnjega stoletja grajene pretežno iz kamna in lesa. Gozdne poti so ponekod prehajale v bolj utrjene, morda celo tlakovane, a zdelane od vetrov in konjskega kopitljanja. Drevje med vasicami se je vedno bolj gostilo, dokler se niso večje zaplate gozdov pomešale s pašniki na vznožju gora. Ves zasopel sem prišel do gručice hiš. Za njimi se je dvigala visoka skalnata stena. Nekdo je stal ob poti in še ves zmeden ter loveč sapo sem ga povprašal po imenu vasi. "Melkizedek¹," je odvrnil neznanec, tik preden sem se prebudil.

Prizor je bil malo podoben temu ...

Prej sem bil omenil tistih dvajset in še nekaj pomladi, ki skupaj s še kakšnim bolj jesenskim letom odbijejo že skoraj tretjino pričakovane življenjske dobe kranjskega moža. V tem času se je v meni samo poglobil nekakšen razkol med tem, kar počnem, in ono zaposlitvijo, ki bi me prežemala z veseljem. Študij je hitro postal samo nekakšen "backup plan", nekaj v smislu zagotovljenega delovnega mesta s solidno plačo. Vseskozi pa me je vleklo (in me še vedno) na mnoga druga področja, v katera sem vložil več energije, interesa in nenazadnje tudi svojega duha. Naj bo to šport, glasba, fotografija, poezija, pisanje, animiranje, potovanje, hribolazenje ali kaj drugega (izvedenega ali zamišljenega), vse to v meni sproža vzvalovanje duše v nekakšni radosti, ki se ob učenju za izpite sprevrača v skorajšnjo abstinenčno krizo. Tako sedaj v tem breznu tipljem za idejami, ki bi dvignile mojega duha na poprejšnjo raven zadovoljstva in sreče (nekaj temu podobnega sem bil namreč občutil v gimnazijskem obdobju ... mogoče pa me zgolj daje nostalgija). Navzven sicer ne dajem takšnega vtisa, a v prsih mi pritiska neka močna energija, lahko bi ji rekli neznani činitelj, ki me vleče nekam drugam, stran od tega, kjer sem in predvsem od tistega, kar sem.

Obupen dvom nad vsem, kar je doslej delal in počel, ga je obšel. Zdelo se mu je, da je bil v osnovi zgrešil svojo pot ... Dvajset let mu je usoda dala odloga, da bi se zbral in se vrnil na pravo pot. Dvajset let se je prikrival iz bojazni pred svetom.²

Vse tisto vsakdanje življenje, o katerem je mislil, da ga drugi živijo polno, je bilo v resnici za vse le nekakšna fikcija, nekakšen provizorij, ki so ga sprejeli v upanju, da bodo nekoč dosegli svoj veliki cilj.²

Veliko priložnosti sem že zamudil, vendar upam, da bom odslej imel kaj več poguma, da bom v svoje življenje vnesel več smiselnega početja. Takšnega, ki obrodi sadove sreče.

1 - Melkizedek: hebr. "moj kralj je pravičnost", Salemski kralj (judovsko izročilo je Salem vedno enačilo z Jeruzalemom); Nova zaveza ga razlaga kot eno od podob Mesija.

2 - Vladimir Bartol, Al Araf, novela Neznani činitelj