Otroštvo, izgubljeni raj
Košate veje kostanjev so se razprostirale nad nami, dan se je nagibal proti večeru in pihljalo je prijetno hladno.
(Vladimir Bartol, Al Araf, Deklica s košaro)
Ko sem prebral zgornjo poved, se mi je v misel iznenada vrinila slika iz otroštva: pomladanski prizor iz Globeli, tam naprej od "Ta visokega", kjer so Ogradarjevi nekoč imeli njivo. Morda jo imajo še zdaj, mogoče pa je bil zgolj travnik. Vem, da sem jim včasih pomagal tudi pri nakladanju sena. Tega se prav dobro spominjam, saj me je koža vedno začela srbeti po stiku z vsakovrstnim posušenim rastlinjem, ki se ga je naložilo na veliko prikolico in s traktorjem odpeljalo v skedenj.
Nekaj dni nazaj, ko se je led pričel taliti, je kar močno pihalo in z vetrom je prišel nekakšen pomladanski vonj, ob katerem sem se tudi spomnil na svoja zgodnja leta, ki sem jih preživel v tisti majhni vasici, na tista leta, ki se sedaj zdijo, kot da so bila del nekega drugega življenja. S spomini je tako, da niso vedno zanesljivi: ko se doživeta resničnost začne prepletati z nostalgijo in predvsem zaradi tega, ker se takratni dogodki pojavljajo zgolj v fragmentih, lahko pride do izkrivljenih slik. Tako nisem povsem prepričan, če sem v določeni situaciji pomagal saditi krompir ali tlačil seno na vrhu prikolice, a vendarle sem počel i prvo i drugo.
Pomlad je vedno bila pri vrhu meni najljubših letnih časov, sedaj pa vse bolj prednjačita zima in jesen. Poletje je preveč dolgočasno, vsaj kar se narave tiče. Svež pomladanski veter, mrzla zemlja, ki v vse toplejšem soncu oddaja vlago in posušena bledikasto zelena trava. Življenje se prične, še preden se rodijo prvi popki na drevju, še preden začnejo poganjati prvi prsti in še predno lahko občudujemo prvi cvet. Tako je tudi z nami: začnemo živeti, še preden dodobra vzcvetimo. Toda ko se lahko pobahamo s prvimi cvetovi, se že začnemo občasno spogledovati s preteklostjo. A naš krogotok ni takšen kot tisti od travnika ali sadovnjaka. Naš krog ni sklenjen, pač pa je močno zvijugana pot naprej in navzgor. Ni brez konca in brez kraja, marveč z meglenim začetkom in jasnim koncem. Pomlad nas obišče samo enkrat, in prav zato jo večkrat poskušamo priklicati nazaj v spomin. Kako lepo je kostanju, ki dočaka mnogo jeseni!
Igranje ob robu gozda in po skalah na pobočju izza hiše, vožnja z BMX-om gor in dol po vasi, druženje z vrstniki, brcanje žoge na dvorišču ... rad bi izvlekel še kakšen prizor iz rane mladosti. A v tem trenutku mi v misli vedno znova posegajo zgolj sonce, trava, slama in vonj po pomladi. In se zamislim: sedim pod drevesom, dan se preveša v večer; topla rumenkasta svetloba se prepleta z rahlim vetričem, ki krošnji pripoveduje spokojno večernico; nepokošena trava skorajda neslišno valovi in se z gibanjem drevja spaja v srcu dopadljivo harmonijo; ljudje na polju so opravili delo in se z motikami ter grabljami na ramenih odpravljajo domov. V roki držim knjigo, naslova ji ne vem, že lep čas je nisem čital, saj sem se preveč zamotil z vživljanjem v trenutek, ki bo prekmalu odbrzel naprej. Zaprem oči: otroštvo, izgubljeni raj.
Ko sem prebral zgornjo poved, se mi je v misel iznenada vrinila slika iz otroštva: pomladanski prizor iz Globeli, tam naprej od "Ta visokega", kjer so Ogradarjevi nekoč imeli njivo. Morda jo imajo še zdaj, mogoče pa je bil zgolj travnik. Vem, da sem jim včasih pomagal tudi pri nakladanju sena. Tega se prav dobro spominjam, saj me je koža vedno začela srbeti po stiku z vsakovrstnim posušenim rastlinjem, ki se ga je naložilo na veliko prikolico in s traktorjem odpeljalo v skedenj.
Nekaj dni nazaj, ko se je led pričel taliti, je kar močno pihalo in z vetrom je prišel nekakšen pomladanski vonj, ob katerem sem se tudi spomnil na svoja zgodnja leta, ki sem jih preživel v tisti majhni vasici, na tista leta, ki se sedaj zdijo, kot da so bila del nekega drugega življenja. S spomini je tako, da niso vedno zanesljivi: ko se doživeta resničnost začne prepletati z nostalgijo in predvsem zaradi tega, ker se takratni dogodki pojavljajo zgolj v fragmentih, lahko pride do izkrivljenih slik. Tako nisem povsem prepričan, če sem v določeni situaciji pomagal saditi krompir ali tlačil seno na vrhu prikolice, a vendarle sem počel i prvo i drugo.
Pomlad je vedno bila pri vrhu meni najljubših letnih časov, sedaj pa vse bolj prednjačita zima in jesen. Poletje je preveč dolgočasno, vsaj kar se narave tiče. Svež pomladanski veter, mrzla zemlja, ki v vse toplejšem soncu oddaja vlago in posušena bledikasto zelena trava. Življenje se prične, še preden se rodijo prvi popki na drevju, še preden začnejo poganjati prvi prsti in še predno lahko občudujemo prvi cvet. Tako je tudi z nami: začnemo živeti, še preden dodobra vzcvetimo. Toda ko se lahko pobahamo s prvimi cvetovi, se že začnemo občasno spogledovati s preteklostjo. A naš krogotok ni takšen kot tisti od travnika ali sadovnjaka. Naš krog ni sklenjen, pač pa je močno zvijugana pot naprej in navzgor. Ni brez konca in brez kraja, marveč z meglenim začetkom in jasnim koncem. Pomlad nas obišče samo enkrat, in prav zato jo večkrat poskušamo priklicati nazaj v spomin. Kako lepo je kostanju, ki dočaka mnogo jeseni!
Igranje ob robu gozda in po skalah na pobočju izza hiše, vožnja z BMX-om gor in dol po vasi, druženje z vrstniki, brcanje žoge na dvorišču ... rad bi izvlekel še kakšen prizor iz rane mladosti. A v tem trenutku mi v misli vedno znova posegajo zgolj sonce, trava, slama in vonj po pomladi. In se zamislim: sedim pod drevesom, dan se preveša v večer; topla rumenkasta svetloba se prepleta z rahlim vetričem, ki krošnji pripoveduje spokojno večernico; nepokošena trava skorajda neslišno valovi in se z gibanjem drevja spaja v srcu dopadljivo harmonijo; ljudje na polju so opravili delo in se z motikami ter grabljami na ramenih odpravljajo domov. V roki držim knjigo, naslova ji ne vem, že lep čas je nisem čital, saj sem se preveč zamotil z vživljanjem v trenutek, ki bo prekmalu odbrzel naprej. Zaprem oči: otroštvo, izgubljeni raj.
 |
| Čiliranje s prijatelji na Strmci nad Sodražico, spomladi 2013. |
Komentarji
Objavite komentar