Tukaj in tam

Ko se doživetja spreminjajo v spomine
napisano drugega oktobra za lokalni časopis; prirejeno današnji večer za blog

Mineva že drugi teden, odkar smo zapustili črno celino. Tukaj, lahko bi rekel doma, neustavljiva parna lokomotiva življenja brzi in kreše iskre na svojih utrjenih, nič kaj dosti premakljivih tirih. Današnji dan mi vzbuja spomine … oblaki, dež, sivina … nekaj takšnega sem tukaj nekoč že videl! Pa vendar, štirinajst dni, vsak dan z neko zadolžitvijo, obveznostjo, delom … in človek kar pozabi, da je bil še nedolgo tega deset tisoč kilometrov oddaljen od vsega, kar je tu. Od vsega tega. Od vse možne neuporabne krame v svoji sobi, udobja kavča, topline kaminskih ploščic … do veselih obrazov prijateljev, s katerimi se po dolgem času zopet sreča. Človek pozablja, da je bil tam, ker je v tem trenutku tukaj, ker diha domači sodraški zrak in se po klancu spušča z dokaj izpravnim kolesom.

Sedaj se hočem zavestno spomniti in opomniti, da sem bil tam: nočno zmrzovanje v taksi-brusu zariše prvo črtico na zid opominjanja. Tovrstno doživetje je bilo nepričakovano. Na planotah je očitno tudi v Afriki občasno mrzla klima, še posebej v času njihove zime – za katero sta sicer značilna suša in prijetne temperature okrog 20, 25 stopinj Celzija. Potem pa na misel pridejo banane, kokos, riž, zabavne izjave misijonarja, vonj klinčkov, cviljenje podgan na podstrešju dispanzerja ...

Jutranji postanek v Manakari na JV Madagaskarja.

Črtice na zidu se počasi pričenjajo razmnoževati: kako je kolegica dobila krvavo drisko, kako je Boris hotel samega sebe ostriči, kako smo pobijali ščurke, kako so črnci vrteli odojka, kako je Indijski ocean utopil fotoaparat, kako je edinega zobarja daleč naokoli nevzdržno bolel zob … V slabih treh mesecih bivanja na Madagaskarju se je zvrstilo kar precej zanimivih doživetij. Našega (stomato)medicinskega dela tukaj ne bom opisoval, rad bi navedel zgolj zobarsko statistiko: štiristo štirideset (440) izpuljenih zob, v enem dnevu maksimalno 47. Sedeminštirideset. Če bi celotna dva meseca delal s takšnim tempom kot zadnji teden, bi jih izrul preko tisoč. Veliko? Kaj pa vem.

Bili smo tam ... in sedaj, čeprav še ni minilo veliko časa, smo tukaj in doživetja se spreminjajo v spomine ter postajajo vse bolj oddaljena in neresnična. Drobci, ki sestavljajo mozaik potovanja, plavajo na gladini zavesti, a z vsako odbito uro tonejo vse globlje … Proti površju pa že z vso silo brcajo spomini, ki to še bodo.




Komentarji

Priljubljene objave