Opazovalec

Čeprav sem nemalokrat tisti, ki prevzame iniciativo in spravi stvari v pogon, vse bolj ugotavljam – še posebej v Afriki –, da sem na tem planetu bolj kot ne v vlogi opazovalca. Ne zgolj zaradi tega, ker nimam možnosti, da bi v veliki meri spreminjal svet, ampak ker ga občudujem. Občudujem nebo, polja, ptice, jezera in reke, gore in ravnine, sneg in cvetenje. Občudujem človeka, bogataša in brezdomnega, palače, gradove in barakarska naselja. Kakor je že Tone Pavček napisal občudujem, ne prvič, lepoto vsenaokrog, tudi jaz z vse večjim čudenjem sprejemam vse, kar je okoli mene, ali bolje: ob meni. In pri tem se čim bolj skušam ogniti temu, da bi kogarkoli ali karkoli sodil, ker vem, da ne poznam vseh in vsega. Tako se včasih tudi zdi, da mi za kakšne stvari ni mar. Zato se vsak dan znova podajam na pot iskanja. Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem.*

Z opazovanjem je tesno povezano tudi moje zanimanje za fotografijo: hočem ovekovečiti to, kar je. In kar je – to veste iz prejšnjega blogopisa –, je življenje. Ob besedah občudavanja in opazovanja pa se spomnim še na verz pesnika Jimeneza nebo ni bilo ime, bilo je nebo in vas prepuščam fotografiji sončnega zahoda terpesmi, ki je nastala, ko smo zapustili Matango.

Prišel je dan, zdaj pletem vrv slovesa

in vlečem nit, ki je oris občutka,

ko razvozlaval sem skrivnost trenutka:

nebo kot nam neznana pot v nebesa

in polja riža, ki živé človeka.

Tu vse je eno, isto, tvar narave:

teleta, rastje, kamni in vonjave.

O, Bog, vsaj tu življenje ne odteka!

Poslednjikrat na polja zrem z vzpetine,

a grbasti zebu, ki mirno melje,

ne meni se za moje blebetanje.

Ne vem, morda želim, naj čim prej mine,

ko reči moram zbogom, o veselje!

Odhaja dan, grem jaz ingredosanje.

*Janez Menart, Vzpon, odlomek