Sam jej sadje

Učenec se je nekoč pritoževal učitelju: »Pripoveduješ nam zgodbe, nikoli pa nam ne razodeneš njihovega pomena.«

Učitelj je rekel:«Kako bi ti bilo všeč, če bi ti kdo ponudil sadje, pa bi ga prežvečil, preden bi ti ga dal?«

Moja nemirna duša mi ne da, da ne bi razmišljal o življenju. V Izidorjevi sobici v Farafangani sem našel kratko knjižico Anthonya de Mella z naslovom Ptičja pesem. V njej je polno kratkih zgodbic, prav ta prva pa je ta, ki sem jo zapisal na začetku tega blogopisa. Zgodbica se konča s temle pripisom: nihče ne more namesto tebe najti tvojega smisla. Žal pri svojih petindvajsetih letih ne morem trditi, da sem že našel moj smisel. Našel sem nekaj uteh, ki me veselijo. Našel sem nekoga, ob komer se trenutno počutim zadovoljnega. Vendar nemir v meni, ko pomislim na to, kaj, kdo in kakšen bi lahko bil, zamaje temelje mojega duha.

Ko sva z Anjo tekla po slabo utrjenih madagaskarskih poteh, me je vprašala, če se česa bojim, če me je česa strah. Najprej sem seveda podal neumen odgovor: medvedov. Nato sem omenil še bojazen pred tem, da bom to, kar bom počel v življenju, delal nekvalitetno. A to so zgolj bojazni, ki so z nekaj truda hitro premostljive. Resnični strah se skriva nekje drugod: da ničesar ni. Najhujši pritisk na duha je teža praznine. Sem res zgolj prah, ki je prišel iz nič in v nič zapade? Če nimam duše … in ni Nekoga … resnično ne vidim smisla. Imajo potemtakem moja dejanja sploh kakšen pomen, kakšno pomembnost, težo, vrednost?

Stvarstvo je največja skrivnost in uganka. Zakaj vse je? Ali še bolje: kako je možno, da vse je? Naj mi, prosim, nekdo odgovori na tole vprašanje: od kod je bila masa za veliki pok? Če je to storil Bog … zakaj tudi On je? Kaj bi bilo, če tudi Njega ne bi bilo? Če ne bi bilo prav ničesar. In ravno predstava o tem, da ničesar ni, niti praznine, je najbolj strašna. Resnično srhljiva in v dno duše boleča.

Po dolgem premoru, natančneje po več kot sedmih mesecih, sem končno zopet napisal pesem. Poševni tekst v šestem in sedmem verzu je sposojen iz pesmi indijskega pesnika Rabindranatha Tagoreja, ki je zapisal tudi tole: A tam, kjer se nastavlja brezmejno nebo, da lahko poleti vanj duša, je brezmadežno belo žarenje. Tam ni ne dneva ne noči, ne oblike ne barve in nikoli nikoli besede. Nekaj sadja sem že prežvečil in se morda naučil, da je včasih res preveč besed, preveč korakanja, preveč teh ali onih stvari. In premalo resničnega oddiha, diha in navdiha.

V tem zalivu se je porodila pesem.

Stali smo v vetru in poslušali tožbo oceana.

Ponovno so se rojevale besede:

besede, ki potrjujejo to, kar je

in odrešujoči da, da je.

Že dolgo nismo uporabili svojega glasu,

sedaj pa pojemo posvetilo življenja

v tem tihem in prekipevajočem brezdelju.

Hvaljen, ki daješ dih.

Dih vetru, dih vodi in dih duši,

da se zmore truditi povedati, kar čuti.

Razmišljal sem o strahu;

zdaj vem, da ne obstaja.

Trepetal sem pred ničemer. Kot otrok

sem večkrat sanjal, da padam

skozi nešteto odprtih vrat in me tlači

nevzdržljiva teža praznine.

Pa vendar, glej ta pesek in to morje,

to skalovje in to drevje:

kaj več sploh lahko pričakujem?

Nič.

Ni skrbi.

Ni jutrišnjega dneva.

Jaz sem sedaj in občudujem, kar je:

stotero stopinj, na tisoče valov

in ta strohneli hlod točno tu pred mano.

Sledim plapolanju svoje sence,

dokler se pogled spet ne stakne z oceanom.

In ni lepšega občutka kakor ta,

da sem in je ob meni preprosta resničnost

in se to dogaja zdaj.

Motrim črno afriško dekle,

kako zgolj stoji na vrhu pečine

in se veter igra z njenim ogrinjalom.

Zaprem se vase pred svetlobo

in hočem poslušati bitje morja.

Vendar v meni ni tišine:

neprenehoma iščem

besede za opisovanje.

Čutim neprimerljivo manj,

ker mrzlično lovim nekaj,

kar v meni zori že od zmeraj.

Sem kakor, da bežim

in trkam na izhode

iz tega, kar je.

Kar je, je življenje,

in tu ga je obilo,

vendar v meni

ni še dozorelo.

Slišali smo tožbo oceana

in govorili preproste besede

o življenju, ki je.