Investicija časa

Zdaj pa naj se vrnem k čokoladi. In k risbici. Ter k tistemu petdesetaku, ki je bil v kuverti. K petdesetaku, ki ga nočem vzeti, ki ga bom vrnil. Stvar je namreč v tem, da je to stvar principa. Principa, ki je tudi eno izmed vodil v mojem življenju. Ena izmed stvari, ki jih ne maram, je ta, da se vse gleda skozi denar: če nekaj narediš, si za to nekaj zaslužiš oz. če nekaj delaš, moraš za to nekaj zaslužiti. Moti me ravno to, da mora povsod biti v igri zaslužek. Evro. Ali pa kakršna koli kompenzacija. Ok, če že mora biti, potem neka malenkost. Čokolada. Če komu pomagam, od njega ne zahtevam (in niti ne pričakujem), da mi mora kakorkoli vračati. Če že, potem naj mi pomaga, ko bom sam potreboval pomoč. Nočem, da se čas odmerja z denarjem. Žal pa je dandanes tako. Želel bi, da bi se čas odmerjal z dobrimi deli, z osrečevanjem sočloveka, z nasmehom otrok in staršev in prijateljev in tujca. Tudi naslednji blogopis, ki ga pripravljam, bo vključeval to tematiko. Imenoval se bo "Investicija časa". Ne denarja. Zato tudi nočem in ne morem sprejeti teh 50€.

Tako se je nekaj mesecev nazaj glasil moj odgovor, ko mi je nekdo hotel za storjeno uslugo dati 50€. Že takrat sem pripravljal ta blogopis, a se nikakor nisem spravil k temu. Zdaj, ko sem v Afriki in imam dejansko manj časa za takšno pisanje, pa sem se tega končno lotil.

Vendar pa bo tole pisanje malce drugačno od tistega prvotno predvidenega. Prej sem hotel še malce skritizirati družbo, mladino in nasplošno današnji čas, a sem se zdaj odločil za drugačen pristop. Trenutno sem z medicinsko odpravo na Madagaskarju, kjer po svojih najboljših močeh in znanju pomagamo tukajšnjim prebivalcem. Razlogov za odločitev za takšno odpravo je več: izkušnja samosotojnega dela, utrjevanje in dopolnjevanje strokovnega znanja, potovanje, spozanvanje drugačne kulture, fotografiranje, odklop od zahodnjaškega načina življenja ... ter izkušnja nudenja pomoči tisim, ki so jo potrebni oz. tisim, ki nimajo dostopa do tovrstne zdravstvene oskrbe. Zase ne morem trditi, da je bil ta ali oni razlog tehtnejši ali da je prevladal moj altruistični duh, ker ni, ampak čas, investiran v to, se mi zdi izredno dobro izkoriščen.

Nasploh se mi zdi, da čas premalo posvečamo. Drugi pomen besede "posvečati" po SSKJ-ju se glasi "delati, da je kdo deležen česa". Vsem priporočam v branje majčkeno knjižico o dr. Janezu Janežu, ki je svoje življenje posvetil bolnikom na Kitajski in Tajvanu. Ni potrebno, da smo takšni kot on, ki je sebe celega posvetil za sočloveka, vendar kakšen majhen delec njegove dobrote pa lahko delimo naprej. Vsak lahko zase premisli, kako bi lahko vložil delček svojega časa in ga posvetil sočloveku. Ne gre za denar, ampak za tisto sekundo, ko nekoga pogledaš in vidiš, da mu lahko priskočiš na pomoč.

Simpatični deček Veve iz Matange.
Oporo na tej poti pa najdem tudi v Svetem pismu. Pridigar govori:

In če bi živel dvakrat tisoč let in bi ne videl sreče: mar ne gre vse v en kraj? (Prd 6,6) 

Kje je moja sreča? Ko so me spraševali, če me je strah odhoda v Afriko, sem jim mirno odgovoril, da me ni. Kajti če grem, lahko nekaj novega odkrijem. Bal sem se samo, da moje znanje ne bo zadostno, da bi kvalitetno opravljal svoje poslanstvo. Vendar pa je vedno potrebno imeti tudi vero vase. Jakob v pismu piše:

Kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. (Jak 1,6)

Pavel pa nas bodri, naj bomo trdni v preizkušnjah:

Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati. (1 Kor 10, 12-13)

Kdo more brezbrižno iti mimo sočloveka v stiski?

Če obupuješ na dan preizkušnje,
je tvoja moč majhna.
Rešuj tiste, ki jih vlečejo v smrt,
brani te, ki se opotekajo proti morišču.
Če boš rekel: »Glej, tega človeka ne poznamo!«
mar ta, ki tehta srca, ne bo tega opazil?
Ta, ki te ohranja pri življenju, pozna vse
in vrača človeku po njegovem delu. (Prg 24,10-12)

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni." Tedaj mu bodo pravični odgovorili: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?" Kralj jim bo odgovoril: "Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." (Mt 25,34-40)

Pišem, govorim, pričujem. Besede, besede, besede. Besede niso dovolj, potrebna so dejanja. Ni dovolj zgolj vera, potrebna so dela. Potrebno je posvetiti nekaj svojega časa.

Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: "Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!" a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. (Jak 2,14-17)

Komentarji

Priljubljene objave