O pisanju


Ko je sonce posijalo skozi okna, je Alayna sedla v postelji in se pretegnila. Gretchel je slišala, da se je zganila, in nemudoma vstala ter ji prinesla jutranjo haljo. Sobane so se ponoči shladile. Ko nas bo v primež dobila zima, bo še huje, je pomislila.Pozimi bo tukaj mrzlo kot v grobnici. Alayna si je nadela haljo in si jo opasala. “Ogenj je skorajda pošel,” je pripomnila. “Naloži še kako poleno, prosim.”
“Kakor moja gospa želi,” je dejala starka.
Alaynine sobane v Stolpu device so bile večje in razkošnejše od male spalnice, kjer je bivala, ko je bila gospa Lysa še živa. Zdaj je imela lastno garderobo in stranišče ter balkon iz izklesanega belega kamna z razgledom na Dol. Ko je Gretchel nalagala na ogenj, je Alayna bosa oddrobila čez sobo in se zmuznila ven. Kamen pod nogami je bil mrzel in veter je neusmiljeno bril, kakor vedno tu zgoraj, vendar je zaradi prizora za hip na oboje pozabila. Stolp device je bil najvzhodnejši od sedmih vitkih stolpov Orlovega gnezda, tako da je pred seboj imela Dol z gozdovi in rekami in polji, megličast v jutranji svetlobi. Sonce je obsijalo gore, da so se zdele iz čistega zlata.
Kako čarobno. Zasneženi vrh velikanovega kopja se je pel nad njo, veličastje kamna in ledu, ob katerem se je grad, ki mu je čepel na rami, zdel povsem neznaten. Dvajset čevljev dolge ledene sveče so ovešale rob prepada, kjer so poleti padale Alyssine solze. Nad zamrznjenim slapom je krožil sokol, ki je razprl modra krila prek jutranjega neba. Ko bi tudi sama imela krila.
(George R. R. Martin, Vranja gostija)
Čarobnost. Romantika. Pustolovščina. Led in ogenj. Povest življenja.
Zgodbe ustvarijo v človeku svet, v katerega bi najraje kar sam vstopil. Vsaj pri meni je tako. Sicer je res, da prebiram večinoma le dva avtorja (G. R. R. Martin, J. R. R. Tolkien), vendar je to očitno to, kar iščem. Nek nov svet, neko novo dogajanje. Drugačno. Mitološko. Skrivnostno. Po stilu pisanja se sicer precej razlikujeta – Martin ima bolj podrobne in slikovite opise oblačil, hrane, okolice, razmišljanja likov ter drugačno perspektivo opisovanja dogodkov. Tolkien piše bolj »kompresirano« – v Silmarillionu na 350 straneh poda toliko zgodb,  za katere bi Martin potreboval 3000 strani. Sicer je tudi Tolkien znal pisati bolj »na dolgo«, a so mi njegove povesti iz Silmarilliona precej zanimivejše od Hobita in Gospodarja prstanov, pri katerih je na več straneh zajel manj dogajanja (je pa vsekakor bilo bolj natančno opisano). Če preberemo zgornji odlomek iz Vranje gostije (serija Pesem ledu in ognja, 4. del), kakšne občutke dobimo? Preberi ga še enkrat! Tokrat si natančno predstavljaj, kar je opisano. V mislih si ustvari sliko za sliko za sliko in jih poveži v film. Ali vidiš prizor, ko je Alayna stopila ven in opazovala okolico? Dolina, gozdovi, reke, polja , meglice, jutranja svetloba. Zlati vrhovi gora, kamen in ogromne ledene sveče. Zamrznjen slap, nad katerim z razprtimi krili kroži sokol. Jutranje nebo. Ali občutiš to, kar je občutila ona? Mrzel kamen pod nogami in oster veter, a je na oboje pozabila, ko je ugledala tako lep prizor. A vendar si je želela biti svobodna, hotela je odleteti stran od tu, želela je imeti krila.
Pisatelj si je eno celo stran vzel za to, da je opisal nekaj osnovnih stvari – kraj in čas dogajanja. Vendar ko si predstavljaš ta prizor, začutiš tisto vzdušje, v katerega te hoče popeljati to poglavje, ta oseba, ta del zgodbe. Ne bereš več ravnodušno, bereš z zanimanjem in s strastjo. Hočeš postati del dogajanja, del tistega sveta. Hočeš živeti v zgodbi. Zdaj ti ni več mar za realnost, ekonomsko krizo, evropsko integriteto, niti za to, če tvoj bližnji vleče smrkelj iz nosa. Živiš drugje, dihaš drug zrak, gledaš z drugimi očmi. Nedolgo nazaj sem zapisal:
Ena izmed mojih predstav življenja, ena izmed želja, eno izmed hrepenenj. Da bi se vsak dan znova sprehodil v sveže jutro ob obisku hladnega vetriča, ki izzove kurjo polt ter te zbudi iz še zasanjenega razgledovanja po sončavi in zlatorumenem poplesavanju meglic okoli dreves in potokov in rjavih streh in marljivih majhnih ljudi v tej prelestni dolini … Da bi odtaval po novo tlakovanih poteh, po skrivnih ovinkih in skritih prehodih ter našel tebe in njega in njo in na koncu poti morda še sebe, medtem ko bi odkrival ta silno veliki in čudes polni svet.
To je zame del popolnega sveta. Ali ga bom kdaj dočakal? Ne vem. Vem le, da ga ne bom nehal iskati.
Odločil sem se, da bom napisal zgodbo. Sprva sem mislil narediti nekaj podobnegatemu, a malce bolj resno. Naredil sem načrt, okvir zgodbe, poiskal nekaj zgodovinskih podatkov (no ja, kar precej) in se lotil pisanja … ter se ustavil pri nekaj stavkih. Vrnil sem se na začetek, jih znova prebral in preuredil. Napisal sem še en odstavek. Vrnil sem se na začetek, ga znova prebral in preuredil. In zopet in znova, en in isti postopek: prebral in preuredil. Če hočem napisati dobro, se moram potruditi. Če hočem napisati lepo, moram poznati besede. Če hočem napisati zanimivo, ne smem povedati vsega takoj. Če hočem napisati slikovito, ne smem hiteti z ene stvari na drugo. Bralca moram prepričati, da bo z čutil z menoj, da bo hotel vstopiti v mojo zgodbo. Ni lahko. Težko je pričarati skrivnostnost, čarobnost, podrobne (a vseeno ne zdolgočasene) opise časa in prostora, dogodkov in ljudi. Vid. Vonj. Okus. Hrup. Glasba. Govor. Dotik. Vse to mora bralec najti v zgodbi in se s tem poistovetiti. Takrat postaneta bralec in zgodba eno. Človek v zgodbi. Zgodba v drugem svetu. Svet z domišljijo, svet brez omejitev. Človek v svobodi.
Seveda se je to, česar sem se lotil pisati, izkazalo za precej drugačno od tistega. Sem pa ugotovil, da če bom hotel dokončati to zgodbo, bo to zelo dooolgo trajalo. Kapo dol pisateljem, to ni tako lahko delo, kot si morda kdo domišlja. Tu je predogled/beta verzija dela uvodnega poglavja:
Morje je odsevalo temno vijolično svetlobo, ko je nad sipinami rjavega peska tonilo rdeče sonce. Peščena obala se je pogrezala v mrak, iščoč zatočišča pod kamnitimi pečinami, da bi zakrila sledove, ki so jih po prašnih ulicah puščali ukrivljeni scimitarji; njihovi robovi so neusmiljeno pobliskovali v poslednjih snopih zlatordeče sončave, željni novega plena.
        Po izpraznjenih kolovozih je veter prenašal zaudarjanje po smrti. Zapahnjenim kajžam so z brezglasnimi podoknicami dvorila bleda negibna telesa adenskih braniteljev. Muhe so v nekaterih truplih že pripravile svojo gostijo, iz preostalih sta še vedno iztekala mezga in žolč. Sence so jim pele pesem pogubljenja, ko so se pod glinenimi zidovi tiho daljšale in zgostile v osamljenost teme.
        Vreščoč so vrane čakale na priložnost za topel obrok.
        Ajubidski jezdeci so razjahali in raztovorili kamele ter nakrmili konje, medtem ko so v Adenskem zalivu v zatonu dneva utapljali še zadnje upornike. Mesto je padlo. Ob svitu je na ulicah mrgolelo na tisoče sultanovih bojevnikov, od tega dne naprej novih braniteljev pristanišča. Trenutno ni bilo zasidranih nobenih večjih trgovskih galej, a so z gotovostjo imele priti, natovorjene z dobrinami iz indijskih dežel in daljnega vzhoda. Tu so se ustavljali tudi pomorščaki s siciljanskim vinom in beneškim zlatom; prinašali so prepotrebno razvedrilo in plačilo vojski.

Komentarji

Priljubljene objave