O meni

Osebnost. Na facebooku sem zapisal pod rubirko 'o meni' naslednje: 'I am a man of many faces.' Kaj praviš o tem ti, ki me poznaš? Kako me dojemaš? Zagotovo drugače kot se jaz. Morda vidiš le en moj obraz. Pa naj citiram par stavkov iz neke knjigice:

»Moja osebnost ni majhno trdno jedro znotraj mene, majhen dovršeno oblikovan kipec, ki je pravi in pristen, trajen in nespremenljiv; osebnost namreč pomeni nek dinamičen proces. Z drugimi besedami, če si me poznal včeraj, prosim, nikar ne misli, da je ta, ki si ga srečal danes, ista osebnost.«

Nekaj, kar se mora dogajati v našem življenju, je rast v osebnosti. Kaj točno je to, se vidi šele, ko zrasteš za en palec in pogledaš nazaj ter vidiš spremembo, ki se je dogodila v tebi. Tako se ti lahko zdi, da vedno nosiš drugačno masko. Včasih bi si morda želel nazaj nadeti obraz, ki si ga nosil pred nekaj leti, a to največkrat zaradi drugačnih okoliščin ni možno. In tako postaneš mož z mnogimi obrazi.

Človek. Ko sem iskal globoke misli za kakšne molitve in meditacije, sem našel nekaj zanimivih, ki jih skorajda lahko sestavim v samostojen tekst:

»Vedno delaj tisto, česar te je strah! Ko hodiš po brvi, živiš. Ko delaš karkoli drugega, samo čakaš. Življenje je potovanje v neznanost, v prihodnost. In čeprav ga razumeš le za nazaj, ga moraš živeti naprej. A če se ti zdi, da ne moreš narediti niti koraka več, vedi, da si prehodil le polovico razdalje, ki si jo sposoben prehoditi. Zavedaj pa se tudi, da po življenju ne ostane to, kar si zbral, temveč tisto, kar si dal.«

In to primerjam s še enim odlomkom iz knjigice:

»Toliko truda je treba, da si v vsej polnosti človek, in le malo jih je, ki imajo razsvetljenje in pogum, da plačajo to ceno. Človek mora opustiti vse iskanje varnosti in z obema rokama seči po tveganju, da živi. Sprejeti mora bolečino kot pogoj bivanja. Osvajati mora dvom in temo kot ceno izkustva. Človek potrebuje voljo, močno v sporih, toda vedno sposobno, da popolnoma sprejme vsako posledico življenja in umiranja.«

Tako uvidim, da živim preveč mirno življenje; zato ne najdem miru. Ali tudi ti premalo hodiš po brvi? A pazi, ne pretiravaj in ne bodi predrzen! Bodi živahen, bodi živ!

Družba. Pri svojih osemnajstih letih sem prevzel domače mladinsko društvo, dejaven sem v društvu Heres, kot oratorijski in občasno birmanski animator … Kaj me žene? Po pravici povedano, zadnje čase me predvsem ženejo drugi, da kaj storim, zato sem jim tudi iskreno hvaležen. Vseeno pa še vedno čutim tisti notranji ogenj, ki hoče delati veličastne stvari. Z 'veličastnimi' ne mislim na osvajanje vesolja in delanje čudežev. Že vsako dejanje, ki ga storiš za sočloveka, je samo po sebi veličastno ali s podobnim poimenovanjem – častivredno. Ampak kaj te žene k temu – slava, čast, da bi bil prepoznaven? Ali pa nesebična ljubezen do drugega? Vsakega po malo, bi rekel. Še en odlomek iz knjigice:

»Človek, ki to v polnosti je, ne posluša le sebe, ampak tudi glasove iz svojega sveta … Vsako pomlad se znova rodi; občuti vpliv velikih skrivnosti življenja: rojstva, rasti, ljubezni, trpljenja, smrti. Njegovo srce poskakuje skupaj z mladimi zaljubljenci in pozna nekaj tiste radosti, ki je v njih. Pozna pa tudi filozofijo obupa revnih mestnih četrti, osamljenosti zapuščenih trpečih, in vedno, ko se oglasi zvon, na nek čuden način zvoni njemu.«

Zato mislim, da človek, ki to v polnosti je (oz. hoče to postati), čuti potrebo, da v svojem okolju kaj koristnega postori. Niso revni samo tisti v obrobnih mestnih četrtih, kjer nimajo pitne vode in novcev za vsakdanji kruh. Revni so tudi mnogi okoli nas – lahko so revni v sposobnostih, v odločanju, v morali, v veri v življenje. Ali slišiš, kako jim bijejo zvonovi?

Za konec in lažji sprehod v življenje pa le še par vzpodbudnih verzov izpod peresa Janeza Menarta:

In sreča je,

da je pred mano pot,

in to, da vem,

da slast je v tem,

da grem.

... da grem.