Napisal sem pravljico


O zobni miški, storžu in nesrečni borovi iglici
Tistega leta, ko je zima prišla že pred zabarvanjem hrastovih in javorjevih lističev, in je veter ustvarjal ledene sveče na žlebovih vaških bajt, sej je mišek Miško ravno odpravljal na dolgo popotovanje, saj se je bil že zdavnaj naveličal svoje stare službe. Kaj se je tudi ne bo, saj je vsak dan videval črvive, nažrte in počene zobe, ki so povrhu oddajali še – fuj – neprijeten vonj. Redkokdaj je namreč imel priložnost občudovati beli mlečni zobek, saj ga je njegov šef zadolžil za skrb nad starejšimi otroci, ki pa so ponavadi zvečer namesto zobne ščetke v usta tlačili Bronhi bonbone.
Tako se je po sedmem poletju dela odločil, da zapusti svoje prijatelje in se odpravi v širni svet. Vendar pa je v njegovi delovni pogodbi pisalo, da bo moral opravljati službo do konca svojih dni. Ni mu torej preostalo nič drugega, kakor da se po skrivnih rovih neopazno izmuzne iz Mišjega Dola, da ga slučajno kateri izmed kolegov zobomiškov in piškozobolovov (to je specializirana enota za posebno poredne otroke, ki jih mamice niso naučile redne ustne higiene) ne bi opazili ter uganili njegove nakane. To je bil za Miška prvi velik podvig, za katerega je zbiral pogum tri dni in tri noči zapored, ne da bi vmes zatisnil obe očesi hkrati – spal je na eno oko, z drugim pa preučeval zemljevid podzemnih poti in poskušal skovati čim boljši načrt za pobeg iz dežele, kjer se v 3/4 zobeh redijo fuzobakterije in streptokoki.
Po treh dneh priprav si je nadel temno haljo in čez glavo poveznil star klobuk, da je bil videti kot agent ef bi aj-a. Nato je smuknil mimo vseh stražarjev, ki so stražili rove, in mimo vseh ovir, ki so ovirale predore, in mimo vseh pasti, ki so napadale njega in njemu podobne dezerterje. To je bila dolga noč. A ob zori je na koncu tunela vendarle ugledal rdečo luč, ki ni bila nič drugega kot goreče jutranje sonce. Bil je že skoraj na skrajnem koncu, dasiravno ga je čakala še zadnja preizkušnja. Le še nekaj korakov ga je ločilo od novega sveta. Toda teh nekaj korakov se je zdelo dolgo kot pot od Marsa do Saturna … Kakor da bi se vrtil v krogu in ne bi znal najti izhoda … Videl je svetlobo in hodil proti njej, a nikakor ji ni mogel priti bliže … In korakal je, dokler sonce ni začelo padati za obzorje. Takrat je pod nogami zagledal rahel poblesk in prebujen od zaslepljenosti spoznal, da je ves ta čas hodil po ledu in ker njegovi podplati niso presegli sile lepenja, ni imel oprijema na podlago in je tako vztrajno oddrsaval in se kvečjemu še bolj oddaljeval od rovokonca (kot so temu izhodu pravili zobomiški).Toda zunaj je prihajala zima.
Miško je zaril svoje krempeljčke v ledeno stezo in uspel priti do rovokonca ter končno zadihal svež zrak. Oster zrak. Mrzel zrak. Zunaj je namreč pihala ledena burja in na vse, kar je gledalo iznad tal, prilepljala zmrznjene snežinke. Tako je pokrajina izgledala kot da bi bili povsod postavljeni beli kipi, izklesani iz kristala, ki so se svetili v mesečini in so v soju zvezd pričarali čarobno vzudšje v njegovem srcu. Čeprav ga je zeblo. Zelo zeblo. Zato je pričel iskati zavetje pred vetrom, saj ga je premrazilo že do kosti. V neki plitvi kotanji je odkril luknjo, ki je bila po tleh obložena s smrekovimi vejicami ter z že skoraj strohnjenim hrastovim lubjem in listjem. Bal se je le, da to ni brlog od kake podlasice ali kune. Vendar je bil preveč utrujen, da bi še lahko razmišljal o takšnih nevarnostih, zatorej se je ulegel na pripravljeno ležišče in mahoma zaspal. Pa le ni bilo tako lahko živeti na svojem, kakor si je bil to sprva predstavljal!
Zjutraj se je zbudil v objemu sonca, vendar iz oči v oči z borovo iglico! Med vsemi smrekovimi vejicami, ki so ležale križem kražem v osrčju bloga, se je našel njihov daljni sorodnik, borov pob (da vas slučajno besede ne bi zavedle: borova iglica se je imel za fanta, čeprav zveni zelo dekliško). Mišek se je najprej ustrašil, ko je slišal to podolgovato ozko zelenorjavo stvar spregovoriti. Nato je opazil, da nima ne rok ne nog in si oddahnil, saj je pogruntal, da mu ne more ničesar hudega storiti. Sprva pa ga niti ni razumel, ker je bil še napol v spanju; levo oko si je zdaj mencal s tačko, desno pa mu je zaslepila svetloba, ki se je odbijala od snežne odeje. Čez nekaj trenutkov se je le potrudil bolje prisluhniti, kaj ima pobič za povedati. In po le nekaj slišanih besedah je urno odskočil, pograbil iglico za trup (oziroma kakorkoli se tistemu delu pač pravilno reče), splezal na bližnje drevesce, se skril med pobeljeno listje ter tiho opazoval, kdaj bo prišla nazaj … "mišek, lisica prihaja domov" …
Mišek in iglica sta počakala, da se je bela lisička vrnila v svojo luknjo, dvakrat globoko zazehala in se po vsej svoji dolžini stegnila po ležišču. Prišel je čas za njen dopoldanski spanec po naporni lovski noči. Naša junaka sta se takrat spustila po deblu do tal ter previdno odkorakala mimo speče zvitorepke. Ko sta prišla za vogal tretjega grma, sta si zopet upala naglas spregovoriti. Štirinožca je predvsem zanimalo, kaj borov fantič počne sam v teh mrzlih krajih in kako mu je ime (če ga sploh ima). "Včasih so me klicali Pica, a odkar so me prijatelji zapustili in sem se izgubil v tej divjini, sem se preimenoval v Sirov." "Burek?" "Kaj?" "Burek." "Kaj pa je to?" "Ah, to zdaj ni pomembno. Kaj si pa ušpičil, da so te vsi pustili na cedilu?" Sirov je povesil glavo (ali kakorkoli se temu delu pač pravilno reče), se z žalostnim izrazom na obrazu zazrl v zaledenela tla, v katerih je kot v zrcalu uzrl svojo lastno podobo, ter za nekaj trenutkov obtičal v popolni tišini. Le žvižgi vetra so vsake toliko prekinjali ta nevzdržni molk.
Ko se je opogumil, je začel razlagati svojo zgodbo:
"V južnem gozdu sem zrasel na borovem drevesu in ko sem bil dovolj velik, sem se odtrgal s svoje veje ter se poln občutka svobode zagnal proti zemlji pod svojimi nogami (!?). A glej ga zlomka, padel sem naravnost na smrekov storž, ki je na svojem drevju afne guncal in po neumnosti zletel s precejšne višine ter strmoglavil na neko gobo, se odbil od nje kakor od balona in pristal na veveričkinem repu. Potem je pogledal navzgor, da bi videl, iz katerega nadstropja mu je uspelo preživeti padec in takrat sem se – še zdaj ne morem verjeti, kako je to mogoče – zataknil med njegovimi zobmi. Storža pa to ni prav nič motilo. Ravnokar je bil pojedel slasten obrok, jaz pa sem prišel kot naročen, da si je z mano lahko očistil vso hrano, ki mu je ostala med zobmi. Nato me je povprašal po imenu. Odvrnil sem mu, da smo iglice označene le po številkah. Jaz sem bil 17371. Storž je malce potuhtal, se trikrat odkašljal in mi nadel ime Pica (seveda po svoji najljubši jedi). Potem je predstavil še sebe. Kdo bi si mislil – vsi so ga klicali Storž! No in od takrat naprej sva bila nerazdružljiva prijatelja. Dokler pred tremi tedni ni prišel Sveževodi in njegova druščina.'' Skoraj je že imel solze v očeh. ''Sveževodi se je v naš gozdiček pripeljal s svojim Harley-Davidsonom, ki je tako glasno hripal, da so ga vsi slišali. Nekatere plašne živali so seveda zbežale, tisti bolj radovedne narave pa smo ostali. Ko je model stopil dol s svojega čoperja, je najprej snel z glave rdeče-črno čelado, si odpel usnjen suknjič, potem pa iz ruzaka potegnil polno vrečo zobnih ščetk in začel na dolgo in široko razlagati, kako so te zadeve uporabne. Govoril je take stvari, ki jih tako ali tako nihče ni razumel: o raznih inlejih in onlejih, kompozitnih in fasetiranih in keramičnih prevlekah, kariesu na zobnem vratu, endodontskih iglicah in pilah, paradontitisu in periodontitisu, elastomerah in vložnih masah in tako naprej. V glavnem svašta. Vendar pa taka 'strokovna' reklama vedno vžge, zato si lahko že zamišljaš, kaj se je zgodilo zatem. Storž je kupil ščetko in me vrgel proč kakor staro šaro. Kakor da me nikdar ne bi bilo. In prav tako so name pozabili vsi njegovi kolegi. Zato sem sklenil, da bom zapustil ta nesrečni kraj in odšel nekam … ne vem, kam … kamorkoli pač … in zdaj sem tu."
"Aha" je bilo vse, kar je Miško lahko spravil iz sebe. Hotel je povedati kaj vzpodbudnega, vendar sploh ni imel ideje, kje naj začne. Zatorej je bil naslednji kos poti raje modro tiho. Nadejal se je namreč, da mu bosta čas in tišina razsvetlila um in bo lahko sfilozofiral en ful hud odgovor. A po glavi mu je začelo rojeti en kup drugih misli – kam bo dal sušiti nogavice, kako si bo v kratkem ostrigel čupo, kdaj bo zopet obiskal strica dihurja iz pragozda ter predvsem kako bo v tem snegu in mrazu našel kaj za pod zob. Žal v teh krajih potica res ni rasla na drevesih. Čez dobre pol ure hoje sta s Sirovim obstala pred smerokazom, ki je kazal nekaj za v levo stran, nekaj za v desno stran, nekaj pa za naravnost. Tik za njim se je pot razcepila v tri nove ozke potke. Na levi strani je bilo v daljavi videti hribe, na desni strani je zvijugana kot kača tekla neka reka, spredaj pa se je videlo obrise gozda. Odločila sta se, da ne bosta komplicirala in sta izbrala srednjo špuro. Vendar se je to izkazalo za slabo izbiro, saj je bila potka že precej zaraščena in sta si mogla pot utirati mimo ostrih travnih bilk, ob razmetanim peskom in kamenjem, preko razrite zemlje in pod svobodnim soncem (dobila sta precej opeklin, ker se nista namazala s kremo za sončenje). Tako sta popotovala celo dopoldne. Ob poldnevu, ko je bilo sonce najvišje na nebu, jima je bilo že vroče, čeprav bi termometer takrat pokazal -12°C.
Proti večeru sta bila popotnika že na obrobju gozda, a nista mogla vstopiti vanj, saj je ob poti sedel mojster Bober, ki je pobiral mostnino za prehod čez potoček pred gozdičkom. Na srečo je bil Miško nekoč po opravkih v Ribnici in se je od suhorobarjev in krošnarjev naučil barantanja. Tako je ceno zbil na polovico in s Sirovim sta do konca izpraznila svoja mošnjička ter Bobru izplačala zahtevano vsoto denarja. Mojster ju je spustil čez most ter jima zaželel lep večer in varno pot. Sam pa je šel do bližnje trgovine po kruh in kikirikijevo maslo, nato pa se je doma zleknil na kavč, si prižgal TV in užival ob gledanju ameriškega nogometa, medtem ko mu je žena odprla še eno pivo, pravkar vzeto iz Gorenjevega hladilnika. Naša prijatelja pa sta si poiskala zavetje pod neko praprotjo, kjer sta se nadejala preživeti noč. A glej ga vraga, nikjer in nikdar jima ne dajo miru! Ob steblu praproti je kot pred zidom žalovanja stal cel roj bogomolk in brundal neke čudne litanije. Sicer ne naglas, a vendar dovolj, da Miško ni mogel zatisniti očesa. Čakal je in čakal, da bodo končno prenehali, a ure so minevale brez da bi zborček prenehal s svojimi molitvami in prošnjami in zahvalami, vse dokler se izza obzorja niso prikazali prvi zlatorumeni žarki.
Zdaj se je iz sna prebudil Sirov in veselo pozdravljal dan, ki se je ravnokar izvil iz primeža noči. Miško ga je le ravnodušno pogledal in ga hotel vprašati, kako mu je ob takem direndaju dejansko uspelo zaspati. A še preden je odprl usta, mu je želodec naglas velel poiskati zajtrk. Pod listjem je našel nekaj užitnih rastlinic, ravno dovolj, da je dobil nekaj ogljikovih hidratov in beljakovin ter se s tem do nadaljnjega izognil kwashiorkorju. Borov poba pa je bil tak čuden pob, da ni potreboval ničesar za pod zob. V bistvu zob sploh ni imel. Hrano je potreboval le, dokler je visel na veji, nato pa je živel od plinov v zraku. Vendar so kakšni plini lahko tudi škodovali njegovi prebavi – takšen je bil na primer metan, zato se je raje ogibal krav in podobnih prežvekovalcev, ki so v ozračje spuščali tovrstne ogljikovodike. 
Ko je sončna krogla že v celoti lebdela nad daljnimi hribi, je iglica skočil na miškov hrbet ter tako sta krenila na pot, pojoč:
"Mika me, mika, tista rumena pika, 
ob katero se zjutraj deca spotika.
Mika me, mika, če je sonce res zvezda, 
ki se podnevi po nebu premika.
Mika me, mika, če je svet res okrogla slika,
po kateri se Angelina potika."
In ko še nista odracala treh ovinkov, jima je nasproti prišla – grrrrrrrrrrrrrrr- miškolina.
Mišku se je pri priči iztaknil mandibularni kondil iz glenoidalne fose temporalne kosti, spodnja čeljust se mu je izpahnila, jezik mu je visel do tal. Utripa nekaj časa sploh ni imel, dih mu je zastal, kazal ni nikakršnih vitalnih znakov. Kot da bi ga zamrznili. Čez nekaj trenutkov pa je prišlo do tahikardije in hiperventilacije. Zašvical je fuŁ, koža je postala hladna in bleda. Pred očmi se mu je začelo bliskati, takoj zatem se je negiben prevrnil na bok. Ubožec je doživel vazovagalno sinkopo. Ko se je prebudil, je pred seboj uzrl tisto hudo mačko (v bistvu miško), ki mu je pred glavo mahala z javorjevim listom, da bi ga malce spravila k sebi. Sedaj je miškolina postalo sram. Zardel je. Ni se ji upal pogledati naravnost v oči, zato je nagnil glavo na stran ter goriščno točko svojega optičnega aparata nacentriral na majskega hrošča ob svoji sprednji levi tački. Opazoval je, kako je žužek zajemal zalet in poskušal zleteti … Poleteti v zrak in jadrati z vetrom … Leteti v svobodo … Živeti … V tem magičnem trenutku je v hrošča udarila strela in razletel se je na prafaktorje. No, ni bila strela, pač pa miškolina z bukovo vejo v roki. Punca le ni bila tako nežna, kot je izgledala na prvi pogled.
Miško pa se je tako ustrašil, da je skorajda ponovno izgubil zavest. Sumničavo je pogledal miškolino in ugotavljal, ali ni morda kakšno zahrbtno umiškolenje kakega demona ali celo samega hudiča. Vendar se je po njenem kasnejšem navihanem nasmehu prepričal, da temu ni tako. Zdaj je tudi ona zardela. "Roka mi je spodrsnila … " Njen nedolžen obraz se je Mišku zdel naravnost angelski (čeprav si ni mogel predstavljati, kako bi izgledali glodalski angeli). Njen zlatorumeni kožušček in sinje modre oči so žareli kakor sonce ob svitu, njen zavihan smrček je lepo poudarjal prva zgornja sekalca, ki sta s svojima snežno belima kronama krasila njen (seksi) gobček. Res božanski pogled. Pardon, angelski. Mišji bog je bil še bolj abstrakten kakor leteči lokostrelci s skravžljano frizuro. Pa vendar se je našemu junaku dozdevalo, da ga je prebodla nekakšna Amorjeva puščica. Zdaj se je velika rumena pika spuščala ravno za obzorje, tako da je nebo pordelo. In pordela je ona in pordel je on.
V tem brezčasnem trenutku sta slišala le plitvo mišje dihanje drug drugega. Zbližala sta svoja smrčka, medtem ko so se njune svetlikajoče se učke počasi zapirale. Nad njima se je izrisala mavrica, ki je držala obok nad njunima puhastima glavicama, pod njunimi tačkami pa je žuborel potoček, ki je žvižgal svojo šumečo pesem. Bila sta si že tako blizu, da so bolhe v mavričnem loku veselo preskakovale iz ene miške na drugo. Zdelo se je več kot popolno. Nato pa je – bzzz – izza vogala priletela zlonamerna čebela, ki ni marala romantike, in pičila Miškolino v levo lice (priznati ji moramo, da je bila nadvse pogumna, da se je žrtvovala za tako stvar, ki se je osebno dejansko nič ne tiče). Ubožici je v hipu zrasel cel buhtelj pred levo obušesno slinavko, tako da je izgledalo kot da ima v ustih eno res veliko Chupa Chups liziko. Revica se je skorajda zjokala, ker se je porušilo takšno pravljično vzdušje, a jo je Miško vsaj deloma potolažil z lupčkom na drugo lice. Zatem ji je prinesel obkladke (pripravljene iz praproti, premočene z mrzlo potoško vodo) in jo tolažil po svojih najboljših močeh, kakor je pač to vedel in znal. Ko se je sonce začelo skrivati pred svetom in je gozdiček začela objemati črnina, sta se zaljubljenca spustila ob bregu navzdol proti Modremu špagetu, kakor se je reklo Miškolininem skromnem domu.
"Ha ha ha" se je smejal Miško, ko je prvič slišal to nenavadno ime. Tedajci je iz grmička skočil ata rakun in mu razložil, zakaj je njen domek dobil tak vzdevek. Ko je Miškolina namreč segla atu rakunu šele do gležnja, jo je on vzel pod svojo streho, ker je bila punca sirota. Vendar pa njegova streha ni bila dovolj dolga, da bi lahko varovala tako njegovo družino kakor tudi še eno dodatno malo miško. Zatorej je ata rakun nekim mornarjem ukradel vrv. Usoda pa je hotela, da so ravno takrat barvali svojo ribiško barko. Ata rakuna je v njegovi silni vnemi vrglo iz ovinka in odletel je v odprto vedro modre Jupolove barve, ki se je prevrnilo in oblilo tako njega kot vrv, ki jo je vlekel za seboj. Iz tiste vrvi je blizu svojega zatočišča postavil bajtico za miškico. Vrv je zložil v klobčič, vrh njega pa postavil staro konzervo paradižnikove omake s šampinjoni, ki jo je našel v bližnjem smetišču. Če si to hišico lahko predstavljate, lahko razumete, zakaj so jo poimenovali "Modri špaget". In z nekaj popravki stoji še dandanes tam. Ata rakun je svojo novo družinsko članico obiskoval vsako jutro in vsak večer ter ji prinašal hrano in vodo ter odnašal vse odvečne reči, ki jih je kot dojenčica pustila kar na tleh v svojem enosobnem stanovanju: kakec, ogrizke nohtov in odvečno dlako. In še kaj. Da pa je imela čez dan kaj za početi, ji je ata rakun prinašal raznovrstne rabljene igrače. Tako jo je vzgajal kot svojo lastno hčerko in to mu je uspelo odlično, saj je bil vendar ata rakun.
Po približno trinajstih minutah in pol hoje sta prišla do tiste posebne bajture in se v njej ugodno namestila …
Ob bistrem potočku, ki je žvižgal malce prej omenjeno samosvojo šumečo melodijo, pa je sedel Sirov in bingljal z nogami (ali kakorkoli se pač tistemu delu že pravi) v mrzlohladni vodi. V njenem odsevu sta bila le mesec in obris iglice; njen tok je z vetrom oblikoval plitve valove vzdolž travnih bregov, iz katerih so se proti gladini stegovala stebla in cvetovi kozje bradice, travniške zlatice in bodeče neže, pasje trave in mačje trave ter nasploh vseh drugih vrst trav, ki so si tam izborile svoj življenjski prostor. Sirov pa je tam ždel in žalosten opazoval objedeno luno, kako so je občasno zastirali potujoči oblaki, ki so si utirali svojo pot proti neskončnim širjavam in dolžnjavam zračnih ravnic. V večeru se je zdelo vse tako zelo spokojno. Vendar pa je to noč ostal osamljen in pozabljen od svojega mišjega prijatelja. V srcu je hotel biti srečen zanj, da si je našel tako dobro prijateljico, a se vseeno ni mogel znebiti občutka zapostavljenosti. Ko je nekaj časa tako premišljeval o svojih občutkih, je imel tega že vrh konice iglice in je vstal ter žvižgajoč z rokami (oz. whatever that may be) v žepu odkorakal kamorkoli ga je že vodil nos – malo levo, malo postrani, pa čez skale in mahove, mimo treh krtin in volčjih češenj, vse dokler ni prišel do nekega praznega slamnatega indijansko oblikovanega šotora, kjer je našel svoje prenočišče.
Vino. Kamin. Mizica za dva. V zraku vonj po cimetu in meti. Pogled skozi okno razkriva zvijugano obalo ter bučanje valov ob skalnate čeri in sive klife. Vonj po soli. Klici galebov, ki vabijo na zahod. Skozi dno kozarca se pači njeno oko in se zvija proti robu kakor morska trava. Krožnika. Ogrizki, drobtinice in lističi rožmarina. Vonj po bližini …
To se je sanjalo Mišku, ki je naslonjen na njen mehak trebušček zaspal kakor majhen otročiček, medtem ko ga je še nekaj časa božala med uhlji in proti gobčku navzdol.
Ko se je prebudil v sveže jutro, Miškoline ni bilo ob njem. Zazehal je in že skoraj ponovno zaspal, nato ba ššškrip – ob odprtju vrat Modrega špageta je najprej zabril oster mrzel veter, tako da se mu je naježila čisto vsa dlaka, zatem pa je vstopila mišolina s pripravljenim zajtrkom. Seveda za oba. Ko sta pozobala ta vegetarijanski obrok, sta se odpravila na jutranji sprehod po utrjeni poti do Starega medveda. Potka je vodila preko potočka do domovanja ata rakuna in nato naprej mimo nasada konoplje prav do roba gozda, kjer se je razcepila – en krak je vodil naprej levo po gozdnem robu, drugi pa desno po gozdnem robu. Slednja pot se je kmalu po odcepu začela vzpenjati, ob njej pa je bilo z vsakim korakom več skal, dokler ni bila celotna soteska izklesana iz kamna. Po nekaj ovinkih sta zagledala veliko luknjo v skali, ki je v resnici predstavljala brlog Starega medveda. Miško pa ni bil povsem prepričan, če si zares želi videti tega modela. Prestrašen se je začel tresti, a ga je Miškolina prijela za tačko in strah se je polagoma polegel.
Vštric sta odcepetala proti brlogu. Stari medved se je ravno takrat pretegnil in pogledal iz svoje luknje. Bil je res že zelo v letih in je izgledal precej shiran (za medvedje standarde je imel indeks telesne mase pod mejno vrednostjo 20). Zato pa se tudi ni nad nikomer izživljal, niti nad zajčkom ne (no, nič več – v starih časih ga je imel velikokrat na muhi). Po pretegu svojih sprednjih šap se je vrgel na vse štiri in pretopotal celo pot od luknje do Miškoline. Sprva je mislil, da jo vidi dvojno, ker se je šele prebudil in je bil še ves zaspano zmeden. Šele ko je prišel nekaj korakov bližje, je uvidel, da je poleg njegove stare znanke še nekdo drug in ne le njena odslikava. Z zanimanjem jo je vprašal, kdo je tale frajer. Razložila mu je , da je to njen zaročenec in da imata željo, da medved postane njena poročna priča, ker naj bi se čez en teden poročila. Stara mrcina in mali miškolin sta hkrati v en glas začudena zavpila: "Kva?" "Hec hec" je odvrnila, "sem pa vaju vsaj dokončno zbrihtala." Staremu medvedu je odleglo prav toliko kakor Mišku. Po kratki debati sta se od njega poslovila ter se vrnila po isti poti nazaj. Kmalu pa sta med skalami ugledala beraškega storža. Tam je sedel skoraj brez obleke, z raztrgano culo in neostriženimi nohti. Na glavi je imel poveznjeno znucano rjavo kapo, na rokah potrgane kolesarske rokavičke, za vratom pa so mu na vrvici visele orglice. Prav zasmilil se jima je. Ponudila sta mu nekaj za pod zob, kar je sicer zavrnil (bile so to namreč koreninice mlade smreke) in ga povabila k sebi domov.
Ko so se med potjo pogovarjali, se je Mišku zdela njegova zgodba sumljivo znana, vendar se ni uspel domisliti od kod. Miškolina pa se je ob potočku spomnila, da v njeni bajtici ni dovolj prostora za vse tri. Hja, kaj pa zdaj? Na misel ji je prišla še ena destinacija, kjer bi storž lahko za nekaj časa prebival. Tako so stopili na staro gozdno potko in še nekaj časa hodili naravnost kot po hipotenuzi geotrikotnika, nato ostro zavili za 150° v levo in se spustili v plitvo kotanjo. Tam je v dnu stal slamnat indijansko oblikovan šotor. Usoda je hotela, da je ravno takrat iz njega pokukal Sirov, ki kar ni mogel verjeti svojim očem. Med njegovima mišjima prijateljema se je znašell razcapan storž, ki ga je takoj prepoznal kot storža Storža. Tudi on je zaradi jutranje zaspanske zmedenosti pomislil, da ima neke vrste nostalgične privide, zato si je trikrat pomencal oči. Storž pa je medtem prihajal vedno bližje. "Storž!" "Sirov!" sta vzkliknila v en glas in si stekla v objem. A veš kao. V resnici sta se le toplo pozdravila in se začela meniti o vseh mogočih stvareh. Nato so se vsi skupaj odpravili proti atu rakunu, ki jim je po njihovi ganljivi pripovedi pripravil obilno pojedino z najbolj slastnimi jedmi, kar jih premore njegova zemlja. Vršički pšenice, robide, gozdne jagode, cvetni prah in nekaj koščkov ementalca. Mmmmm. Njammmm. Kosilo je preraslo v celodnevno zabavo, ki se je nadaljevala še dolgo v noč in se prelevila v pravo celonočno fešto. Naslednji dan so vsi prespali dopoldanski šiht (kdor ga je pač imel) in se zbudili šele za popoldansko malico, ko je veverica začela na vse grlo vreščati, kričati in se dreti, ker ji je na rep padel hlod.
Nekaterim se je še vedno vrtelo v glavi (hja, tudi nekaj vinčka se je pretakalo po grlih), drugi so imeli rdeče oči, tretji zaležane frizure, četrti so imeli slab zadah, peti (teh je bilo največ) pa so bili videti čisto v redu. Miško pa je že kar takoj začel preganjati folk, naj si najprej umijejo zobke in šele potem krenejo domov ali kamorkoli pač že. Nato se je lepo zahvalil atu rakunu za pogostitev, šel po svoje dekle ter Sirovega in Storža, naročil taksi (Podlasica Prevozi s.p.), se z njim pripreljal do Miškolininega doma, odprl vrata (zaprl jih je Storž, ki je šel v bajtico kot zadnji), si hotel prižgati cigaro, vendar na srečo nikoli ni kadil, tako da tega ni storil, je pa odprl hladilnik in vzel osvežujoči bananin napitek, ga spil, embalažo odvrgel v koš ter zagodrnjal zavoljo tega, kako jaz vse to nakladam. No, kakorkoli že, hip zatem je nekdo potrkal pri vhodu. Mlada mišja gospodična je šla odpret vrata. Kar je ugledala, je bil črno oblečen miškolin s črnimi sončnimi očali. Pokazal je svojo identifikacijsko značko, na kateri je bil vgraviran napis "PED – Posebna enota za iskanje dezerterjev". Niti je ni pozdravil, ampak ji je že kar takoj začel zastavljati vprašanja, ki se tičejo njenega fanta. Lahko si predstavljate, da je bila prestrašena. Miško je začutil, da se dogaja nekaj čudnega, zato je smuknil do vhoda, kjer sta ga meni nič tebi nič na tla zbila dva druga miška v črnem in mu na tačke nadela železne lisice. "Gospod Miško, zoper vas je izšla obtožnica, da ste brez dovoljenja zapustili našo deželo in se pretihotapili v tale gozd. Zato je bila razposlana naša posebna enota, da vas čim prej poišče in vas pripelje nazaj v domovino, seveda neposredno pred sodnika za prekrške, da bo zadoščeno pravici."
Tako so odvedli Miška in nihče ga ni nikdar več videl. To je bila prva Miškolinina misel ob tem strahotnem dogajanju, a se na srečo ni uresničila, kajti prišli so vsi njegovi gozdni prijatelji. In prišli so s hlodi, vejicami, storži (nekdo je hotel zgrabiti celo Storža), kamni, kostmi in drugimi oblegovalnimi napravami. Miškolin v črnem in njegova pomagača so sprva še nekaj pametovali, češ da imajo tovrstne pristojnosti in oh in sploh, vendar se ni nihče oziral na njihovo besedičenje. Prišli so namreč rešit njihovega novega sogozdana in to so nameravali izpeljati do konca. Zagnali so se za temi tremi črnosuknjiči, ki jim ni preostalo kaj drugega kakor da zbežijo, sicer bi morali sami darovati nekaj svojih zob za zobno miško. Ironično, ni kaj. Tako so torej tekli in tekli, dokler jih niso podplati že pekli, a so še kar tekli, vse dokler se niso že skoraj po tleh vlekli, a so še kar vztrajno tekli … In ko so prišli v Mišji dol in povedali svojo zgodbo, so se pristojni za tovrstne zadeve odločili, da naj Miško kar ostane izven njihove dežele, a da nima nikoli več pravice stopiti vanjo. To so tudi napisali v uraden dokument in poslali s hitro pošto v gozd, česar so se vsi zelo razveselili in pripravili veliko slavje. Prišli so vsi prebivalci gozda, od velikih zveri do majčkenih žuželk, od miroljubnih rastlinojedcev do krvoločnih volkov, skratka vse kar leze in gre. Kajti vsi so se zavedali tega, da imajo ob sebi končno nekoga, ki se spozna na zobno bolečino! Tako se Mišku nihče ni drznil odgrizniti niti uhlja. In ko je bila njegova kariera strmo v vzponu, je manjkalo le še eno – zaprosil je Miškolino za tačko (na zelo zelo romantičen način, ki vam ga na žalost ne smem izdati). Ko bi le vedeli, kako vesel je bil njun poročni dan! Frfotalo je cvetje, letele so torte, pilo se je veliko vsega, plesalo se je tri dni in dve noči. Bilo je resnično nepozabno. Storž pa si je našel svoj novi dom na neki smreki blizu potočka in tam cele dneve mirno srkal limonado in se pač na splošno delal frajerja. Model je od tu imel res lep razgled na plažo ob potočku, še posebej je bilo zanimivo in mikavno vsako vroče sončno popoldne. Sirov pa nikoli več ni bil nesrečen, saj je tu našel ogromno njemu podobnih prijateljev z drugih vrst dreves, še posebej so mu bili pri srcu macesnove iglice, z njimi se je res ful dobr zaštekal. Kar pa se tiče našega mišjega para – dobila sta sedem zdravih otrok in živela srečno do konca svojih dni. Vse dokler nista umrla, seveda.

Pa lahko noč! :)

Komentarji

Priljubljene objave